Če ste po koncu sinočnje državne proslave na prvem programu nacionalne televizije ostali še naprej z njimi, ste lahko dobesedno v živo doživeli simptom.

Vodstvo nacionalke ni moglo poseči v sam institut državne proslave – kar je še en dokaz v prid proslavam kot takim: to odprto polje vsakokratnih bojev za preteklost, pak i sedanjost, ki ju slavijo, namreč učinkuje kot lakmusov papir družbe, kondicije njene normalnosti v danem trenutku.

Sinočnjo državno proslavo je nacionalna televizija neposredno prenašala iz Šoštanja, ker je ministrstvo za kulturo letošnje leto proglasilo za Kajuhovo. Ta izbira se zdi skrajno smiselna, kot se je zdela sama proslava, ki je, menim, dostojno počastila dan upora proti okupatorju.

Kot rečeno, vodstvo nacionalne televizije nima pristojnosti poseganja v proslavo. Se pa sijajno zaveda pomena in teže konteksta. Ko se je proslava končala, se je na prvem sporedu začel skoraj dvajset let star dokumentarec Čas vojne Jožeta Možine, zaposlenega na RTV SLO. Po strukturi je podoben oddaji Pričevalci istega avtorja. A to ni zadostovalo – uredništvo Odmevov je čutilo potrebo po betoniranju. Tako je nova pridobitev v voditeljskem kolektivu oddaje gostila tega istega Možino, ki je odgovarjal na vprašanja, zastavljena domala po ključu. Namen je bil popolnoma jasen, razkrit.

Oboje, dokumentarec in Odmevi po njem so služili istemu cilju: preprečevanju "škode". Da to ni novinarstvo – saj nima nobene distance, ne postavlja tudi neprijetnih, kritičnih vprašanj, ne raziskuje in ne preverja –, marveč propaganda, tam v vodstvu zdaj očitno ne zanima nikogar.

Sinočnji večer je bil v tem pogledu eksemplaričen: domala didaktično je pokazal simptom, odprto rano in stisko teh ljudi, ki so pripravljeni za ideologijo zavreči vse profesionalne standarde. Ta amaterizem je prosojen, otipljiv in uničujoč, a motivacija je očitno večja. Iz nje je razumeti silno bolečino ob nečem, kar občutijo kot krivico, od katere se, kaže, tako osvobajajo, a način, ki so ga izbrali, je v temelju napačen. Kaže nerazumevanje osnovnih dejstev: da ni vse relativno, da v družbi obstaja nekaj, kar je prav, in nekaj, kar je narobe, da uravnoteženost ne pomeni zgolj iste količine časa za vse, ne glede na raven argumentacije, predvsem pa, da dela tovrstno nerazumevanje osnov medija ključno škodo vsem.

Poskusi take nasilne kontekstualizacije zgolj odstirajo prostranstva osebnih zamer in trmoglavega amaterizma, ki v profesionalnem okolju vselej potegne kratko.

Žrtvovanje profesionalnih kompetenc na oltarju kulturnega boja se vrne kot bumerang – od tako želene sprave pa nas tak način zgolj oddaljuje. To namreč ni odpiranje oči, to je netenje požara. To pač ni način, da človek bi človeka prepoznal in bi končno lahko mirno sobivali. In na današnji dan deluje to spoznanje resnično grozljivo, pošastno.