Ob vasi, sedem kilometrov oddaljeni od kraja Bokariah stoji gozd. Na koncu gozda stoji vodnjak. Pravzaprav ne stoji, temveč je vkopan v zemljo. Ne, ni vkopan. Izkopan je v zemljo. Ob vasi, sedem kilometrov daleč od kraja Bokariah, je na koncu gozda v zemljo izkopan vodnjak. V gozdu na robu vasi, ki je sedem kilometrov oddaljena od kraja Bokariah, je luknja. Globoka luknja, iz katere zajemajo vodo. V nekem gozdu ob neki afriški vasi stoji vodnjak. Voda v njem ni pitna.

Globoko v notranjosti območja, kjer je razsajala epidemija hemoragične mrzlice ebole, življenje teče naprej. V mnogočem spremenjeno življenje. Epidemija ni prinesla samo smrti, žalosti, strahu in trpljenja. Prinesla je tudi boljše zavedanje o skrbi za zdravje. Zdravstveni dom v kraju Bokariah so pred epidemijo obiskali povprečno trije bolniki na mesec. Raje kot nasvetom in zdravljenju usposobljenih zdravnikov so se tukajšnji ljudje zatekali k tradicionalni medicini. Po epidemiji se po nasvet k zdravnikom zateče tudi po sto in več prebivalcev na mesec. Območje, za katerega so zadolženi v tem zdravstvenem domu, je ogromno in pot do marsikatere vasi težko dostopna. Številčno podhranjeno zdravstveno osebje je območje razdelilo v sektorje in za vsak sektor zadolžilo enega. To niso zdravniki, niti ne medicinski tehniki. To so posamezniki, ki so opravili intenzivni tečaj zdravstvene nege in postopkov. Naučili so se prepoznavati bolezni, jih zdraviti, odmerjati zdravila in svetovati. Primere, ki presegajo njihovo znanje, pošiljajo v bolnišnico v Forecariah.

Dan smo preživeli z enim izmed njih. Šestindvajsetletni Ibrahim se je s svojim kolesom pripeljal na dvorišče z listom papirja v roki, na katerem je imel izpisan spisek zdravil. Dobrih sedem kilometrov stran je desetmesečnega otroka kuhala vročina in izčrpavala driska. Primere vročine tukaj jemljejo še posebej resno, saj bi lahko pomenila kolero, malarijo, ebolo ... Ibrahim je svoj nahrbtnik napolnil z zdravili, škatlo rokavic, pripomočki za krvni test in zajahal kolo. Sedem kilometrov bo moral prekolesariti. Sedem kilometrov vijugaste, luknjaste, prašne, blatne, kotanjaste, ceste. S svojim kolesom je zadolžen za pet vasi v desetkilometrskem območju. Sonce neusmiljeno pripeka, čez trideset stopinj je, a ob visoki vlagi v zraku je občutek, kot bi jih bilo čez 40. Potne srage mu tečejo po čelu. Zdaj se z vso močjo zažene v hrib, potem se spet spusti navzdol in lovi ravnotežje med kolesnicami.

Ko dospe do cilja, vidno utrujen prisloni kolo ob hišo. A tu se njegovo delo šele prav začne. Dvaintridesetletna Soumah in njen desetmesečni Mohamed ga že čakata. To je njen peti, najmlajši otrok. Številčne družine so tudi v teh krajih, tako kot zmeraj v kriznih razmerah, zagotovilo za preživetje. Več otrok, več delovnih rok, več možnosti, da bo za starše kdo skrbel na njihova stara leta. A tudi več lačnih ust. Začaran krog, iz katerega se človeštvu nikoli ni uspelo izviti.

S samozavestjo zdravnika, ki je obiskoval najboljše medicinske fakultete v razvitem svetu, se Ibrahim loti dela. Vsak lahko vidi, da dobro ve, kaj počne, čeprav ga naša prisotnost zagotovo vznemirja. Pravkar je zbodel otroka in kapljico krvi, ki se je pokazala na Mohamedovem prstku, ujel v testni listič za malarijo. Dolgo čakamo. Vmes mamico pouči o tem in onem. Test je negativen. Tokrat bodo zadostovala zdravila proti vročini in nekaj rehidracijske soli. Kot vse kaže, je za Mohamedove težave kriva voda. Vodovoda ni, ustekleničena voda je predraga, edini vodni vir je luknja na drugi strani gozda. "Otrok potrebuje čisto vodo," je rekel Ibrahim. "Awa*" je rekla Soumah. Prikimala sta in pomolčala. Čez čas je Ibrahim vstal, ji stisnil roko in spet sedel na kolo. Spet mora na pot, do drugih otrok in njihovih staršev.

Soumah je dolgo gledala za njim, Mohamed se je zadovoljno prisesal na njeno dojko. Svojim otrokom želi predvsem zdravja, nam je povedala pozneje. Kmalu bo čas za kosilo. Po vodo bo treba. Po vijugasti potki nas odpelje skozi gozd do luknje. Do vodnjaka. Voda v njem ni pitna.

*Res je.

Iz Gvineje