Pretirano naličena gospa, voditeljica, katere imena nisem ujel, gledalcem pravkar predstavlja nevarnosti kajenja šiše. Kader je statičen, le tu in tam pokažejo nekaj šiš, nekaj dima, ki se vali iz ust kadilca, mlade, ki posedajo ob prijetnem klepetu in si krajšajo življenja s strupenimi izpuhi v vodi utopljenega tobačnega dima z vonjem po prezrelem jabolku. Kaditi je nevarno, pravi gospa. Škoduje lahko tudi pasivno kajenje, pripomni, in ob tem z rahlo nagnjeno glavo zažuga v kamero.

Nisem prepričan, da je koga odvrnila od kajenja. Pravzaprav mi je nekoliko vseeno, samo da si lahko zleknjen naravnam hrbtenico, ki je te dni doživela preveč luknjastih cest. Z ravnanjem bo sicer bolj tako tako, saj tudi vzmetnica pod mano dobiva obliko tukajšnjih cest. Mnogi kilometri že desetletja niso videli nove asfaltne prevleke, nekateri je sploh nikoli niso imeli. Med epidemijo ebole je katastrofalno stanje cestne infrastrukture vplivalo tudi na odziv reševalnih ekip, saj so se do marsikaterega kraja na prizadetem območju prebijali precej dlje, kot bi se ob primernih cestah. V odmaknjene kraje, daleč stran od cestnih povezav, pa so se lahko prebili le na motorjih ali celo s kolesi. A današnje slabo stanje cest v prefekturi Forecariah ni nič v primerjavi s stanjem, kakršno je bilo ob izbruhu epidemije. Takrat so bile ceste še veliko, veliko slabše. Zaradi epidemije in za čim hitrejši dostop do prizadetih vasi so jih vsaj delno zakrpali.

Še nekaj je, poleg smrti in trpljenja, prinesla epidemija ebole. Radio. S sredstvi Evropske unije in ob pomoči Unicefa so v prefekturi vzpostavili radijsko postajo, ki je s svojim programom skrbela za ozaveščenost ljudi. Tudi sicer je radio za tukajšnje ljudi najpomembnejše sredstvo informiranja. Zaradi pogostih izpadov elektrike je gledanje televizije sila živce parajoče početje. Mnoge družine pa si ob skromnih prihodkih ne morejo privoščiti generatorja, če pa si ga že, je gorivo predrago, da bi ga zapravljali kar tja v tri dni. Za radio pa je treba le nekaj baterij v tranzistorju in anteno, ki med krošnjami mangovcev lovi radijske signale.

Kaj narediti, če v družini kdo zboli? Na koga se obrniti? Kako se zaščititi? Koga poklicati? Kaj narediti z bolnikom? Kako preprečiti širjenje bolezni? Kako si pravilno umiti roke? Kako prepoznati znake bolezni? Kaj storiti z mrtvimi? Odgovore na vsa ta in še tisočera druga vprašanja, povezana z boleznijo, je prinašal radio. Kamor niso mogli zdravniki, so se prvi prebili radijski valovi. In pomagali rahljati oklepe strahu, nezaupanja in celo sovražnosti do reševalnih ekip. Skupaj z informacijami, ki so jih iz šol domov prinašali otroci, so si številne družine, številne skupnosti lahko ustvarile boljšo predstavo o bolezni in se znale nanjo tudi odzvati. Radio pa ostaja pomemben tudi sedaj, po epidemiji, saj z njim ozaveščajo o vseh drugih boleznih, ki lomastijo tod naokoli.

Kar nekaj novinarskih ekip svetovnih medijskih hiš so se v času epidemije mudile v Gvineji in v širni svet nosile informacije o poteku bolezni in spopadanju z njo. Mnogokrat napačne ali izkrivljene, pravijo tukaj in ob tem opozorijo na to, da so se v prvih mesecih izbruha, v marsikaterem televizijskem prispevku pojavljali le belopolti sogovorniki. Pozneje se je to seveda spremenilo, spremenilo se je tudi zanimanje svetovne javnosti, posamezni bolniki so se pojavili tudi drugod po svetu, informacij je bilo vse več in več, dokler ni zanimanje za ebolo in prizadeta območja v zahodni Afriki ob poplavi preostalih svetovnih dogajanj usahnilo. Zahodni, razviti svet je lahko izvedel vse, je izvedel vse, bi lahko izvedel več. O Afriki in tukajšnjih ljudeh. Ki jim je ostal radio.

Iz Gvineje