Zdaj imamo težave še z idejami, preden bi te lahko postale del neke ideologije. Če bi to njihovi avtorji sploh želeli, a jih zdaj menjavajo tako hitro, da prav globokih sledi ne puščajo niti v njih samih, kaj šele širše v družbi. Zgodovinarski kolega mi je pred meseci "očital", da me obseda Realpolitik in da puščam ob strani ideje, ki so gibalo sveta. A konkurenca idej se danes zdi lažna. Tvegal bom oceno in se tem nehote, pa morda vendarle, užalil ruske liberalce, da se zavzemanje za demokracijo in pravno državo danes zdi povsem izpraznjeno, predvsem v Vzhodni Evropi. Za ta prostor to pomeni zgolj in samo širjenje zahodnih vplivov. Da se pri dejstvu, da si demokracijo in pravno državo vsak predstavlja po svoje, ne ustavljam preveč, prepričanja, da Rusija na takšen sistem ni pripravljena (zrela?), pa niti ne omenjam. Gari Kasparov ni edini, ki to razume kot podcenjevanje. Kot neupravičeno vzvišenost. In verjetno se niti ne moti tako zelo. O neoliberalizmu, ki kot mnoge druge ideologije zajema tudi ideji demokracije in pravne države in ki je tako pogost termin v zrevoltirani Evropi, v Rusiji ne govorijo tako veliko. V nasprotju z ocenami, da sodobna Rusija nenehno koketira s sovjetskim sistemom, tukaj svoj neoliberalizem živijo že kar nekaj časa. Ostaline sovjetskega načina razmišljanja pa tako hitro dobivajo najrazličnejše nove preobleke, da to prej govori v prid teoriji o idejni izpraznjenosti in sprotnem preigravanju vzorcev kot pa o čem drugem.

Duma in nasprotniki pred njenim pragom
4. decembra 2011 je Rusija dobila nov parlament. Poslanci, ki ob tem z javnostjo delijo svoje ocene lastnega dela, so prepričani, da je duma postala bolj demokratična. Tisti, ki so ostali pred pragom palače na Ohotnem rjadu št. 1 v Moskvi, pa tudi množice, ki si v poslanske klopi niso niti prizadevale sesti, menijo drugače. Zanje je ruska demokracija farsa, parlament je bil izvoljen s poneverbami in kršitvijo zakona, zato ni legitimen. To so sporočali s prvimi protesti, ki so se lani začeli neposredno po volitvah, in to so izražali na vseh množičnih demonstracijah v letu 2012. Ker pa večina tudi v Rusiji oblast dojema kot personifikacijo Vladimirja Putina, se je ost protestov obrnila predvsem proti njemu. Putin je postal glavna ovira demokratizacije Rusije, zato mora oditi. Tudi če tezi pritrdimo – kljub poenostavitvi pogleda osnove za to obstajajo – pa se pojavi težavica. Kaj naj bi bila Rusija po Putinu? Pravna država enakih možnosti in neodvisnih sodišč brez korupcije? Komajda. Bi pa bilo lepo, če bi nekdo prepričljivo zarisal pot do tega cilja. Zunajparlamentarna opozicija, ki zbira ljudi na ulicah, pa se z izzivom, dati množicam otipljivo vizijo, ne sooča najbolje. Od demonstracij do demonstracij je to postajalo vse bolj boleče očitno. Rusija se je prebudila, ljudje so v tem letu naredili nekaj, za kar se je zdelo, da je zamrznilo pred dvema desetletjema, a zdaj kot nekdo, ki se je zbudil iz globokega sna, ne morejo priti k sebi. Opozicijska gibanja so skušala najti rešitev v Koordinacijskem svetu opozicije, uprizorila je celo nekakšne volitve vanj, pa tudi tam škriplje. Novih idej ni. In če se kje rudimentarno vendarle pojavijo, jih ne izrečejo politiki, ki bi jih bili ljudje pripravljeni množično podpreti. Boris Nemcov ali Edvard Limonov pač nista liderja, ki bi jima to vlogo priznale množice. Kulturniki, kot sta Boris Akunin ali Dmitrij Bikov, pa – vsaj za zdaj – niso pokazali ambicij, postati politiki. Pa tudi če bi, težava ostaja. Očitno niso pomembne le ideje same, ampak tudi, kdo jih artikulira in kdo jih uresničuje.

Večni in nepogrešljivi – Putin
Vladimir Putin je pri tem nedvomno uspešnejši. Je mojster transformacij idej in (samo)podob. Izzive ulice in različnih sodnih procesov, ki so v tem letu dvigovali toliko prahu, je vsaj na videz prenesel stoično in distancirano. Ko je postalo jasno, da združevanje sovjetskih (neideoloških) vzorcev s tradicionalno rusko triado "samodržavnost, pravoslavje in ljudskost" ne zadostuje za njegovo predstavo stabilnosti, je iskal dalje. Opoziciji je s pravo protikorupcijsko vojno iz rokava speljal pomemben adut. Padli so obrambni minister, namestnik ministra za regionalni razvoj, sumov se otepa nekdanja ministrica za kmetijstvo, težave imajo peterburške mestne oblasti. Raziskave javnega mnenja so pokazale, da 80 odstotkov vprašanih primer nekdanjega obrambnega ministra Anatolija Serdjukova razume kot ilustracijo razširjenosti korupcije med elitami. Pri tem pa polovica teh verjame, da se je vojna proti korupciji začela, druga polovica pa, da gre le za čistke znotraj elite same. Nesoglasja v vladi in vztrajne govorice o grozeči odstavitvi Dmitrija Medvedjeva, napetosti med njim in sivim kardinalom naftnega sektorja Igorjem Sečinom, so le vrh ledene gore namigov, da se težave v eliti dejansko zaostrujejo. Pri tem pa Vladimir Putin daje vtis, da ga to zanima bolj, kot sporočila ulice. Precej upravičeno, saj mu rejtingi dobro kažejo, elita pa je, pa čeprav razdeljena in sprta, ena sama. In druge še kar nekaj časa ne bo. A za vsak primer so se kremeljski politični tehnologi očitno odločili še za eno transformacijo ruskega nacionalnega liderja. Pustimo ob strani ugibanja, kako resno bolan naj bi bil Vladimir Putin. Menda naj bi imel težave s hrbtenico. Morda je bil to vzrok za končno odločitev, da naj bi bila potrebna sprememba Putinove podobe. Medijem tako ni ušlo, da se mačistični jezdec z golim torzom, reševalec sibirskih tigrov in vodja žerjavov na poti na jug postopoma umika. Konec koncev, leta so tukaj. Nadomestil naj bi ga pravi "oče naroda". Patriarh ruske politike. Kot tak bo še zmeraj, če ne celo še bolj primeren za (pre)oblikovanje novih idej. Ki pravzaprav niti ne bodo tako nove. Pri Putinu gre ves čas bolj ali manj za iste stvari: za oblast in posel, okvir temu pa dajeta ruska suverenost in kolikor se da neodvisni zunanja in gospodarska politika. To pa je tudi presek interesov države, družbe in posameznika, zaradi česar je Putin sprejemljiv za večino državljanov. Ob nesporni, pa naj je to komu všeč ali ne, osebni karizmi.

Suverena demokracija
In da bi vedeli, kaj pravzaprav pomeni besedna zveza "suverena demokracija" avtorja Vladislava Surkova, nekdaj namestnika vodje predsednikovega urada, danes pa vicepremierja in vodje premierjevega kabineta, kratek citat iz znamenitega učbenika Filipova, Utkina in Aleksejeva, Zgodovina Rusije 1945–2008 (2008): "V zadnjem času postaja suverena demokracija pomemben del koncepta državne varnosti. To pomeni, da Rusija ne priznava le vrednot, kot so svoboda, človekove pravice, zasebna lastnina, volitve in podrejenost organov oblasti ljudstvu, ampak razume te vrednote kot neodtujljive večnacionalni ruski naciji. Ključno pri tem je, da organe oblasti oblikuje le ruska nacija. S tem Rusija ne želi oddati niti delčka svoje nacionalne suverenosti v zameno za gospodarske in tehnološke prednosti niti kot odgovor na obljube, sprejeti Rusijo v napol mitski klub pravih demokracij." Mimogrede, učbenik je znamenit in je dvignil toliko prahu ne zaradi definicij suverene demokracije (temu je posvečeno sklepno poglavje), ampak zaradi ocen obdobja Stalina. Sam Josif Visarionovič je v njem opredeljen kot učinkoviti državni menedžer.