Tolikšne pozornosti svetovnih medijev ni požel niti najbolj razvpiti sodni proces v postsovjetski Rusiji - proces proti nekdanjemu oligarhu Mihailu Hodorkovskemu. Zanimivo, v obeh primerih naj bi niti marionet vodil Vladimir Putin.

O primernosti kazni in teži zločina pankeric ne gre več izgubljati besed. V preteklih mesecih smo neštetokrat ponovili, kaj se je dogajalo v katedrali Kristusa Odrešenika 21. februarja leta 2012. Ker sta dve leti kazni veliko za nekaj, kar bi sicer opazili le tisti uporabniki spleta, ki jih to zanima, se morda zasmejali, delili posnetek, ali pa - zelo verjetno - tudi ne, ne gre razpravljati o kakovosti sporočila pankeric in še posebej ne o njegovi izvedbi. Nekako ni na mestu. Zato pa je primerneje razmišljati o tem, zakaj se je vse končalo tako, kot se je?

Ruska javnost je polna komentarjev, ki se na eni strani zgražajo, sramujejo, pripravljajo kovčke. Na drugi strani so tisti, ki govorijo, da je imelo sodišče prav, saj so pankerice dejansko netile sovraštvo do vernikov. Da v primeru ni bilo niti sence politike. Seveda ne, tik pred predsedniškimi volitvami, s katerimi se je v Kremelj tretjič podal Vladimir Putin, so pankerice prosile Mater božjo, naj Putina prežene, ampak užalile so samo verska čustva pravoslavnih. Judovska skupnost dodaja, da bi jih v sinagogi lahko celo ustrelili. O tem, kaj bi se s pankericami zgodilo v mošeji, je sam dovolj povedal tisti, ki ga vse skupaj menda sploh ne zadeva, namreč Vladimir Putin. Še posebej pa se je zalesketalo stališče ruskega zunanjega ministrstva, ki je na kritike iz tujine odgovorilo, da je za oskrunjenje cerkve in žalitev verskih čustev tudi v Evropi predvidena denarna ali zaporna kazen. Predstavnik ministrstva Aleksander Lukaševič je pri tem navedel primera Nemčije in Avstrije.

Odziv je precej tipičen za Rusijo - zakaj upirate kazalce v nas, če pa tudi drugod to počnejo!? Potemtakem ni nikakršnega razloga, da bi bilo v Rusiji bolje?

Nekateri kritiki so po razglasitvi sodbe spregovorili o spopadu med Rusijo 19. in 21. stoletja. 21. stoletje bo najbrž držalo, to je naša stvarnost, zmedena, dezorientirana in nepričakovano slabo izobražena. Kar pa zadeva 19. stoletje, je šlo bolj za privid. Nekdaj najbolj beroča država na svetu je očitno nehala brati. Ker če bi se spomnila, o čem in zakaj so pisali Dostojevski, Tolstoj, Turgenjev, Leskov, če bi k temu dodala še Saltikova-Ščedrina, bi se celo lahko nasmejala, bi vedela za krizo pravoslavja in družbene misli, ki je Rusijo zajela v drugi polovici 19. stoletja. In bi identiteto sodobnega ruskega človeka po sovjetski cezuri težje tako dogmatično vezala na religijo, kot to počne zdaj. Predvsem pa je sledenje evangeliju zelo selektivno, kar na vsakem koraku dokazuje tako vrh Ruske pravoslavne cerkve kot tudi večina laičnega državljanskega korpusa.
Selektivno je tudi razumevanje geografsko-kulturne pripadnosti - enkrat je Rusija Evropa, drugič, ko ne ustreza, pa ne. Še najudobneje je, kot trdi filozof in sociolog Aleksander Dugin, biti posebna civilizacija. Pravoslavna. Evrazijska. Most med Evropo in Azijo. V tem primeru je seveda mogoče hoditi po svoji poti, ki je preostali svet ne razume.

Kljub obupanim poskusom zagovornikov oblasti prepričati domačo in svetovno javnost, da primer ni političen, ga, žal, drugače ne gre razumeti. Pred štirimi leti je v Biološkem muzeju v Moskvi pred nagačenim medvedom skupina aktivistov iz znanega gibanja Vojna protestirala proti stranki Enotna Rusija, katere zaščitni znak je medved. Protestirala z javno seksualno orgijo. Dobesedno. V skupini je bila tudi lepotica iz skupine Pussy Riot, Nadežda Tolokonikova, spodobno, z možem. A čustva darvinistov so očitno manj ranljiva od čustev pravoslavnih vernikov, ker takrat ni bilo niti približno tolikšnega škandala. Res pa je, da tudi ni bilo desetih mesecev najbolj množičnih protestov po razpadu Sovjetske zveze. Ni bilo parlamentarnih volitev, katerih izidi naj bi bili tako vpijoče prikrojeni. Ni bilo gospodarske krize, za katero sicer velja, da je v Rusiji ni.

Slavoj Žižek, njegova predavanja in predavanja Mladena Dolarja z veliko nestrpnostjo prihodnji teden v Moskvi in Peterburgu pričakuje ruska filozofska srenja, pravi, da pankerice utelešajo Idejo. Ideje pa ni mogoče zapreti. Ampak do zdaj se te Ideje ruske oblasti niso tako zelo bale. Iz performansa narediti domači in mednarodni škandal par excellence, zaradi katerega se družba še bolj razdeli, v tujini pa žagajo križe, protestirajo pred ruskimi veleposlaništvi in barvajo podobe Putina v "Pussy Vladimirja", pa je sposoben le nekdo, ki se je, ali hudo uštel, ali pa se zelo boji. Najverjetneje oboje.

Andrej Stopar, dopisnik RTV SLO, Moskva