Olimpijada se tako po več kot pol stoletja vrača na Japonsko, a v primerjavi si ta dva dogodka ne bi mogla biti bolj različna. Simbolno ju lahko razumemo kot mejnika tega polstoletnega razvoja Japonske.

Olimpijske igre leta 1964 so za Japonsko pomenile nov začetek, nekakšno "vrnitev" Japonske, ki se je poražena in ponižana ob koncu druge svetovne vojne začela kot feniks dvigovati iz pepela porušene dežele. Do leta 1964 je Japonska namreč že uspešno prestala zavezniško okupacijo in se leta 1951 ponovno priključila skupnosti suverenih držav s podpisom mirovne pogodbe v San Franciscu, sprejela je novo ustavo z "mirovniškim" členom, v katerem se odpoveduje pravici do bojevanja, vzpostavila politično in gospodarsko stabilnost in se podala na pot gospodarskega okrevanja in ponovne gradnje.

Leta 1964 je bil japonski "gospodarski čudež" že na vrhuncu, rast BDP-ja se je gibala okrog 10 odstotkov, njeni tehnološki izvozni artikli so postajali vse bolj priljubljeni po vsem svetu. Japonska leta 1964 ni bila več ponižana in revna poraženka druge svetovne vojne, ampak ugledna hladnovojna zaveznica zahodnega sveta na kapitalistični strani "železne zavese".

Po letih gospodarske rasti in intenzivne gradnje železniških prog, podzemnih železnic, avtocest, hotelov in stadionov je leta 1964 japonsko prebivalstvo s prebujenim ponosom pričakalo stotine atletov z vseh koncev sveta, ki so se zbrali v novem, modernem Tokiu in ponesli v svet, prvič tudi prek barvnih televizijskih zaslonov, podobo nove tehnološke velesile. Istega leta je, na primer, prvič prevozil progo med Tokiem in Osako prvi "hitri vlak" na svetu, imenovan šinkansen, ki je postal še en simbol tehnološkega napredka Japonske.

Dobrega pol stoletja pozneje Japonska ni več mladi razigrani tiger, ki ga nič ne more ustaviti na njegovi poti proti vrhu, temveč se zdi bolj kot utrujena ostarela mačka, ki leže s svoje veje opazuje, kako njen položaj čedalje hitreje prevzemajo mlajši "azijski tigri" v okolici. Japonska se spoprijema s številnimi strukturnimi težavami, ohlajenim gospodarstvom, demografskimi problemi, ti premiki v ekonomskem in s tem tudi v političnem ravnovesju sil v Tihem oceanu pa hkrati ustvarjajo tudi vse bolj negotove geopolitične razmere. V teh okoliščinah bi lahko olimpijske igre, podobno kakor leta 1964, ponovno pomenile začetek neke nove dobe, novega prebujenja Japonske. A bolj ko se je približeval začetek tega veličastnega športnega dogodka, bolj se je zdelo, da igre postajajo simbol konca dobe, ki ki se je začela leta 1964.

Tudi tistim najmanj vraževernim bi se morale ob podrobnem spremljanju dogodkov tokijske olimpijske igre zdeti zaklete. Narobe je šlo vse: še pred razglasitvijo rezultatov leta 2013 je vodja tokijske kandidature Naoki Inose razburil s protiislamskimi komentarji, ki so leteli na Carigrad kot enega od protikandidatov. Kmalu po tem, ko je bil Tokio razglašen za zmagovalca in s tem gostitelja olimpijskih iger 2020, so v javnost prišle novice, da francoska policija preiskuje sume korupcije in podkupovanja v zvezi s kandidaturo. Kljub zanikanju, da bi Japonska kupovala glasove, je Tsunekazu Takeda, predsednik Olimpijskega komiteja Japonske in tudi član Mednarodnega olimpijskega komiteja, pozneje odstopil.

Korupcija seveda ni posebnost tokijskih iger. Že dolgo je znano, da je Mednarodni olimpijski komite organizacija, v zakulisju katere se "hitreje, višje, močneje" krade in podkupuje. A tudi po tem v škandal korupcije zavitem izboru gostitelja iger priprave niso stekle popolnoma gladko. Že novembra 2012 je bil končan natečaj za novi olimpijski stadion in med 46 finalisti je bil izbran britanski biro Zaha Hadid Architects, a je leta 2015 takratni premier Šinzo Abe projekt, ki ga je zasnovala britansko-iraška arhitektka Zaha Hadid, zaradi domnevno previsokih stroškov prekinil. Izbran je bil nov dizajn, ki ga je tokrat zasnoval japonski arhitekt Kengo Kuma, a je bil kmalu deležen kritik, da gre v temelju za plagiat izhodiščnega načrta Zahe Hadid. Še istega leta je izbruhnil nov škandal, tokrat povezan z izbranim logotipom prireditve, ki se mu je prav tako očitalo, da gre za plagiat. Organizacijski odbor se je nato odločil, da umakne logotip in razpiše nov natečaj.

Vsi ti drobni zapleti pa so šele nakazovali veliko nesrečo, ki se je v začetku leta 2020 zgrnila nad organizacijo olimpijskih iger. Japonsko je, tako kot večino sveta, preplavila epidemija bolezni covida-19. Ob tem so se začele pojavljati govorice, da v strahu pred usodo olimpijskih iger japonska vlada prikriva prave številke okužb. Ne glede na vse poskuse prikazovanja Japonske kot varne, se je na koncu kljub vsemu izkazalo, da je nadaljnje vztrajanje pri organizaciji iger nesmiselno. Ko je bila nazadnje le sprejeta odločitev, da se igre odložijo za eno leto, so poskočile tudi številke okuženih na Japonskem.

Z odločitvijo, da se igre prestavijo v leto 2021, pa urok ni bil odpravljen, nasprotno, stvari so se premikale s slabega na slabše. Že februarja je kot predsednik Japonskega olimpijskega organizacijskega odbora odstopil Joširo Mori. Mori, 83-letni nekdanji predsednik vlade, znan po svojih konservativnih stališčih in druženju z jakuzami, se je javnosti zameril s sekstičnimi komentarji o tem, kako sestanki odbora z ženskami trajajo dolgo, ker ženske preveč govorijo, saj so tekmovalne, in če spregovori ena, morajo še vse druge.

Bolj ko se je bližal datum iger, bolj so se vrstili pozivi, da naj se igre odpovejo ali ponovno prestavijo. Japonska je še vedno sredi epidemije, število okužb v Tokiu ponovno narašča, vse večji del prebivalstva pa je mnenja, da je v takih okoliščinah organizacija iger neodgovorna. Od začetnih podkupnin, laži o tem, da bo do leta 2020 tudi poškodovana jedrska elektrarna v Fukušimi pod nadzorom, do vztrajanja, da se igre organizirajo sredi poletja, ki je v predelu Tokia izjemno vroče in zato naporno in nevarno za športnike (mimogrede, iz prav tega razloga so igre leta 1964 organizirali v oktobru), vse to je kazalo, da so politikom in organizatorjem pomembnejši denar in uspeh iger kot pa varnost športnikov in japonskega prebivalstva. To je razlog, da je velik del japonske javnosti bolj ali manj obupal nad igrami in po nekaterih anketah je skupno kar 80 odstotkov japonskega prebivalstva tik pred začetkom zagovarjalo odpoved oziroma ponovni odlog iger.

Igre, ki na zunaj slavijo povezovanje, različnost in sodelovanje, po drugi strani razkrivajo tudi strukturne razpoke v družbenem tkivu na Japonskem, ki se še vedno prikazuje kot homogeno in harmonično. Priprave na igre so spremljali izselitve brezdomcev iz javnih parkov v središču mesta, močni policijski pritiski proti aktivistom, ki nasprotujejo igram, težke delovne razmere gradbenih delavcev, ki so morali delati v neverjetno zahtevnih razmerah in številni razkriti primeri nelegalnega nadurnega dela, kar je vsaj v enem primeru pripeljalo tudi do samomora.

Tik pred začetkom iger so se škandali kar vrstili. Pred dnevi so medije in družbena omrežja preplavile novice, povezane s skladateljem glasbe za uvodno slovesnost Keigom Ojamado, za katerega se je izkazalo, da je v mladosti brutalno trpinčil otroke s posebnimi potrebami, nato pa še novice o režiserju prireditve, ki se je, prav tako pred več leti, na televiziji neokusno šalil glede holokavsta. Oba sta pozneje sama odstopila. Zaradi vse bolj očitne kontroverznosti organizacije iger sredi pandemije so se začeli umikati tudi veliki sponzorji, nekatere vidne osebe, vključno z nekdanjim predsednikom vlade, Abejem, ki je bil eden glavnih akterjev v zakulisju organizacije iger, pa so odpovedale svojo prisotnost na igrah.

V takem ozračju so se v petek, 23. julija, slovesno začele dvaintridesete poletne olimpijske in paraolimpijske igre Tokio 2020 pred praznim stadionom in s protesti japonskih prebivalcev pred njim. Kaj bodo prinesle igre, je težko reči, le upamo lahko, da se črni scenarij glede okužb in širjenja bolezni ne bo uresničil. Če je olimpijada leta 1964 svetu pokazala, kaj vse je in še bo dosegla Japonska, se zdi, da olimpijada 2020 znova in znova razkriva, kaj vse je gnilega v deželi Japonski. To ni nujno slabo, morda prav zaradi vseh škandalov olimpijske igre na koncu postanejo katalizator, ki bo združil velik del nezadovoljnega japonskega prebivalstva, da mu končno uspe prekiniti urok "prekletstva" olimpijskih iger in Japonsko res popeljati na pot nove dobe.

Luka Culiberg je japonolog in sociolog na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.