Pišejo, da je Europa Nostra (vseevropska federacija nevladnih organizacij iz več kot 40 držav, ki so zavezane k varovanju in promociji evropske kulturne in naravne dediščine, je najbolj reprezentativna dediščinska mreža v Evropi) Plečnikov stadion uvrstila v ožji izbor 14 dediščinskih območij za program sedmih najbolj ogroženih 2020. S tem so Društvu arhitektov Ljubljana dali potrditev, da njihova prizadevanja niso zgolj nazadnjaško oviranje razvoja mesta, temveč strokovno utemeljen boj za ohranitev mojstrovine Jožeta Plečnika, ki je dal Ljubljani neizbrisen pečat in je v veliki meri zaslužen za današnjo podobo Ljubljane, prav tako pa so vsa Plečnikova dela v Ljubljani razglašena za spomenike državnega pomena.

Njihova prizadevanja kljubujejo planom BŠP-ja (Bežigrajski športni park), ki bi v načelu odstranil vse originalne elemente stadiona. Na spletni strani BŠP-ja vam na začetku sicer pojasnijo, da bodo v celoti ohranili delo Plečnika, a že v naslednjem stavku povejo, da ga bodo znatno nadgradili in modernizirali. S tem projektom bodo v državno blagajno prispevali milijone, ustvarili bodo 800 delovnih mest, turistični obisk Ljubljane se bo povečal, stadion bo končno nehal propadati in Ljubljana bo s tem projektom pridobila še mednarodni referenčni arhitekturni projekt prenove in nadgradnje stadiona, s čimer se bo povečala prepoznavnost Ljubljane in Slovenije … In tako naprej in naprej opravičujejo svoj želeni poseg v stadion.

Vedno obstajata dve plati ene zgodbe in včasih se mi je zares težko odloči, na katero stran bi se postavil, a po premlevanju argumentov in tehtanju največkrat ostanem nevtralen. Toda ne tokrat. Sem rojen Ljubljančan in s tem mestom živim in diham že skoraj 5 desetletij.

Plečnikova arhitektura je vame vgrajena podobno kot DNK, z njo sem odraščal, jo občudoval in iz nje vlekel navdih in lepoto, ki sta mi krojila življenje. Zame ni lepše stavbe na svetu, kot je cerkev svetega Mihaela na Barju, ki s svojo pojavnostjo še posebej v jutrih, ko se nad barjem megla začne dvigovati, v meni vzbudi občutek čarobnosti, in takrat verjamem, da je svet zares lep, v nasprotju s trgovskimi centri in na žalost novoraslimi urbanimi mestnimi jedri. Primer novogradnje, ki me odbija, je beograjski futuristični projekt Beograd na vodi, ki bo uničil dušo mesta in ga prežel z vrednotami kapitala, kar vodi v razkroj družbe in propad moralnih vrednot ter posledično znižuje življenjsko raven v mestu. Podobno se dogaja tudi v Ljubljani, kjer brez nekega tehtnega razmisleka stremimo k čim večji prepoznavnosti mesta in povečanju obiska turistov.

O tem sem že pred nekaj leti prav na tem portalu že pisal in od takrat se je stanje samo še poslabšalo. Upam, da se naša mestna oblast tega problema zaveda in da bodo vendarle poskušali najti rešitev, ki ne bo usmerjena izključno v dobičke in s tem prepoznavnost Ljubljane, temveč bodo pripravili program, s katerim bodo meščane tega mesta znova integrirali v bistvo razvoja mesta in bomo tako mi postali cilj, ne pa zasledovanje nepremišljenih turističnih trendov in modernih arhitekturnih presežkov. Ko takole razmišljam, se vedno znova vprašam, zakaj je danes denar edina vrednota in zakaj imajo ljudje, ki so do denarja prišli čez noč, čeprav z lastno idejo ali izumom, moč, da lahko kreirajo življenje drugim?

Tu je na mestu misel, da z denarjem pač lahko kupiš veliko materialnih stvari in s tem posledično usmerjaš in kreiraš življenje ljudi. Nikakor pa si z denarjem ne moreš kupiti pameti, razgledanosti in še najmanj estetskega čuta, ki ga je prav Jože Plečnik imel prirojenega. Grozno je videti, kako si z denarjem kupujejo pomembnost in samozavest. Če bi komu le uspelo razložiti in vcepiti jim v glavo, da si z megalomanskimi projekti, ki gredo včasih preko trupel, ne bodo kupili sreče, niti svobode, bi mogoče svoj denar znali drugače oplemenititi in si tako kupiti kanček prave sreče. Saj veste, denar ni še nikogar zares osrečil in po mojem mnenju je srečo treba iskati drugje, na primer v lepoti, takšni, kot jo na primer v jutrih nudi barjanska cerkev.

Seveda drugje po svetu ni nič kaj drugače. Pohlep po dobičku brez razmisleka o dolgoročnih posledicah je mnoga mesta pripeljal do popolne preobrazbe in izgube identitete. Lep primer je San Francisco, ki je dolgo veljal za sinonim centra kulture in odprtosti v Ameriki, zdaj pa je zaradi bližine Silicijeve doline postal mesto bogatih individualistov, ki so na račun kapitalske moči iz mesta pregnali večino prebivalstva, ki si zaradi dviga cen ne more več privoščiti življenja v svojem mestu. Bojim se, da se bo naši mali Ljubljani zgodilo isto. Neki dan sem šel v šestico na kosilo in med trumo kitajskih turistov so me postregli natakarji v slovenskih narodnih nošah, ki so le za silo govorili slovensko. Pa je to le ena izmed "majhnih" sprememb, ki se dogajajo v našem mestu.

Zatorej sem vesel te male zmage, ki pravzaprav ne pomeni veliko za preprečitev rušenja in gradnje novega stadiona za Bežigradom, je pa moralna podpora naporom za ohranitev kulturne dediščine. Neskončno lepo bi bilo, če bi mestne oblasti in investitorji dojeli pomembnost tega objekta in bi skupaj našli način za njegovo obnovo v prvotno stanje. S tem bi nam Ljubljančanom in seveda tudi mestu vrnili malo naše identitete, postali bi mesto, ki zna zaščititi svojo kulturno dediščino. Stadion bi lahko postal središče majhnih športnih in kulturnih prireditev v čudovitem Plečnikovem ambientu. Vse vpletene v projekt naprošam, da staknejo glave in se nehajo boriti eden proti drugemu, temveč vsi skupaj za naše mesto. Ni vse v denarju in razvoju. Hvala.

Pehtrančki

Sestavine: 4 dcl mleka, sladkor, 3/4 kvasa, 1/2 kg moke, 3 rumenjaki, 250 g masla, sladka smetana, suhi pehtran, sol.

Pripravimo kvasec: v mleko dodamo malo sladkorja in kvas. Ko se zmes speni, je gotova.

Dodamo jo v moko. Primešamo 3 žlice sladkorja, 3 rumenjake in 100 g masla, ščepec soli. Zgnetemo testo in ga pustimo, da dvakrat vzhaja.

Testo razvaljamo po pomokanem prtu in premažemo s 150 g spenjenega masla (toplo, mehko maslo stepemo s stepalnikom), ki smo mu dodali 3 žlice sladkorja ter posujemo s pehtranom.

Testo zavijemo in razrežemo na široke kolute, ki jih naložimo v namaščen pekač. 30 minut jih pečemo na 180 stopinjah Celzija.

Pekač vzamemo iz pečice in pehtrančke prelijemo s sladkano sladko smetano. Pečemo jih še 10 minut.