Dodobra sem se nasmejal, ko sem zagledal kranjsko lesko, ki je v teh krajih posebnost, saj je to menda edina leska na svetu, če ne širše, na kateri rastejo kranjske klobase (slika desno služi kot dokaz). Ker si nisem mogel pomagati, sem v snegu zakuril ogenj, nadenj postavil kotliček, ki sem ga napolnil s snegom ter počakal, da je spremenil agregatno stanje in ko je bila voda tik pred tem, da začne vreti, sem z drevesa utrgal klobase in jih skuhal. Vam povem, da česa bolj svežega in bližje konceptu z vrta na mizo še nisem jedel. Pa še to, priprava klobase je bila brez ogljičnega odtisa. Povabil sem še vaščane, da so se mi pridružili in uživali ob tej prečudoviti leski, ki je vredna več kot samo zlato. Veselili smo se še dolgo v noč, razkrivali legende in ustvarjali nove.

Naslednji dan je bila na mojem računalniku prečudovita fotografija zime in leske, ki je nato končala v knjigi, moje sanje o druženju z vaščani pa so bile tako resnične, da še dandanes ne vem, ali ni bilo vse res. Včasih me domišljija ponese v pravljični svet, kjer pozabim na resničnost in se predam lepoti brezmejnega ustvarjanja, ki s preostalim svetom nima nobene zveze. Ko se vrnem v resnični svet, ki niti približno ni tako idealen, kot bi si človek lahko mislil na prvo žogo, ugotovim, da je treba marsikaj postoriti. Da se je treba začeti boriti za ta naš raj, kajti drugače bodo slike prečudovite pokrajine in nasmejanih ljudi res zgolj in samo še iluzije izgubljenega časa. Pogrešam sneg v Ljubljani. Saj poznate tisti prečudovit občutek, ko sneži, pa naj bomo zraven kamina ali pa se z otroki valjamo po beli preprogi. Tudi narava ga potrebuje, da si spočije, da se razne nezaželene živalske vrste preveč ne razmnožijo, da se ptice selivke sredi zime ne nastanijo pri nas. Mi pa ga potrebujemo predvsem zato, da si naravnamo notranjo uro in se ravnamo po letnih časih.

O tem danes razmišljam in to me muči. Ni snega, ni letnih časov, v trgovinah pa celo pozimi najdemo češnje. Na kupe sveže zelenjave in sadja, ki so milo rečeno čudaški v tem letnem času. Ampak očitno je povpraševanje po tem, sicer trgovci tega ne bi uvažali. Uvažajo pa od vsepovsod, praktično z vsega sveta. Vem, da živimo v dobi globalizacije in hitrega medmrežja. Z besedo in sliko smo lahko v sekundi na drugi strani sveta. S hrano pa to verjetno ni tako. Tudi če bi jo peljali z letalom, bi do nas potrebovala določen čas. Ker pa večina transportov poteka z ladjami, so ta potovanja dolga. Glede mesa še razumem, da to niti ni tako slaba izbira, seveda ob predpostavki, da so resnično zagotovljeni vsi pogoji in da nihče v verigi transporta ne goljufa.

Nekoč sem spoznal dva mlada fanta, ki razvijata sistem sledljivosti izdelkov (testirala sta ga na vinu), ki označuje vso pot in nenavadne dogodke na njej, kot so dvig temperature …, in to od proizvajalca pa vse do končnega potrošnika. Se pravi sveže zaklano govedo bi se v polovicah postavilo v komore, ki so na ladjah, in na naš trg bi meso prišlo ravno prav zorjeno. Kaj pa se dogaja z zelenjavo, pa je popolnoma druga zgodba. Zelenjava ni ravno naklonjena staranju oz. zorenju, ker v njenem primeru to pomeni gnitje. Vsi vemo, da je za sadje daleč najbolje, če dozori na rastlini, ne pa med transportom, kjer ga zaradi vsega tega obdelajo na vse mogoče načine. EU je sicer z zakoni omejil uporabo fitofarmacevtskih sredstev in voskov (dovoljeni so v primeru agrumov), a iz izkušenj vem, da je v praksi drugače. Nekoč sem prav tam nad Idrijo, kjer raste leska, v poletnem dnevu na mizi pozabil grozdje, ki sem ga kupil v trgovini. Čez mesec dni sem se vrnil in glej ga zlomka, grozdje je bilo v istem stanju kot takrat, ko sem odšel. Od takrat naprej pri nas doma jemo le grozdje z domače brajde, čeprav ni tako sladko in veliko, temveč le skromna isabela, ki je večina konča v soku.

Kot že rečeno, danes v trgovinah najdete tudi korenje iz Južnoafriške republike, veliko zelenjave je iz Maroka, sadje je v glavnem špansko in italijansko. Vse to se dogaja zaradi naše razvajenosti in sebičnega razmišljanja, ki nas sili k temu, da pozabljamo, od kod smo, in sredi zime, čeprav res ni snega, zahtevamo sveže češnje. Večina uvožene zelenjave, ki konča pri nas iz bolj severnih držav, pa je vzgojena na hidroponiki in ima zato tisti značilen voden neokus. Enkrat sem gostil Nizozemce, ki so bili začudeni nad okusom naše sveže zelenjave, niso mogli verjeti, da so redkvice tako majhne in da pečejo. Na žalost so zdaj trgovci tudi od slovenskih proizvajalcev začeli zahtevati enotno obliko in velikost zelenjave zaradi lepšega videza in posledično lažje prodaje. Zelenjava na kos je za trgovce ogromna razbremenitev, saj se jim ni treba ukvarjati s težo zelenjave, ki se spreminja (tudi zaradi gnitja in sušenja), temveč glavo solate štejejo kot kos. Ni več 234 g +312 g +521 g… temveč 1+2+1 … Lažje, se strinjate? Za proizvajalce pa to ravno obratno predstavlja dodatno obremenitev, ki je vsi niti niso sposobni prenesti. Tako imamo na policah vedno več tuje zelenjave in sadja. Slabšega okusa in kakovosti.

Na drugi strani pa imamo kmete, ki svoje izdelke prodajajo doma, na tržnicah ali pa najdejo druge oblike prodaje. Tokrat ne bom govoril o tistih 10 % goljufov, ki na tržnicah pod oznako domače, prodajajo uvoženo robo, temveč o naših kmetih, ki vse, kar prodajo, resnično sami pridelajo. In teh ni malo. Vem, ker sem prepotoval celo Slovenijo in obiskal nešteto kmetij, kjer se večina kmetov trudi, da bi njihovi izdelki dosegali kar najvišjo kakovost. Počasi tudi večina njih prehaja na ekološko pridelavo, kajti to je prihodnost hrane pri nas. In kar je najboljše, to si lahko privoščimo, saj imamo vse pogoje. Če bi izbirali samo domače sadje, ki ga imamo presežek, ne bi bilo potrebe po uvozu iz tujine in po češnjah sredi zime. Na žalost jim gredo na roke tudi podnebne spremenbe in lahko v zimskem času v rastlinjakih vzgajajo skoraj večino zelenjave. Zelenjava se zaradi vsega tega, kar se dogaja, pri nas polarizira na tisto drago, a precej boljšo in zdravo in na tisto lepšo in bolj poceni. Na sveže, odlične domače paradižnike in paprike v tem času kar pozabite, si pa privoščite več solat; radiči so zdaj krasni in tudi zelja je v izobilju.

In zato pogrešam sneg, da bi se svet umiril in da razmislimo o naših silnih potrebah po vsem nonstop in takoj. Nobene potrebe ni po svežih jagodah in češnjah sredi zime. Tudi paprike bomo jedli, ko bo čas zanje. Naša dolžnost je, da od trgovcev ne zahtevamo več "nesezonske" hrane, pač pa se preusmerimo na lokalne razpoložljive izdelke. S tem se bo tudi zelenjava v trgovinah spremenila, našim kmetom bomo izkazali ogromno podporo in jim omogočili razvoj, zmanjšali bomo t. i. ogljični odtis in bolj bomo zdravi. Če bi potrošniški svet spremenil vedenje, kot omenjeno, bi se nekoč morda vrnila tudi prava zima in z njo sneg ter kranjska leska ...

Piščančja obara z žličniki

Sestavine za obaro: 1 kg piščančjih perutničk in kračk, 1 rdeča čebula, 3 korenčki, pol gomolja zelene, 4 stroki česna, 1⁄4 kg brstičnega ali kodrolistnega ohrovta, 1 por, 200 ml sladke smetane oljčno olje, sol, sveži majaron.

Sestavine za žličnike: 3 jajca, moka, sveži drobnjak, sol.

V loncu segrejemo oljčno olje in dodamo najprej meso, nato sesekljano čebulo in vse skupaj nekoliko popražimo, dodamo še korenček, narezan na majhne palčke, zrezano zeleno in česen. Zalijemo z vodo, solimo in kuhamo. Po 20 minutah dodamo še zrezan ohrovt in por, zalijemo s sladko smetano in še malo kuhamo.

Za žličnike zmešamo jajca, moko, zrezan drobnjak in ščepec soli. Z žlico jih polagamo v obaro. Ko priplavajo na površino, so kuhani.

V obaro natresemo še majaron, premešamo in postrežemo.