Tepke so stara mogočna drevesa, na katerih rastejo majhne trpke hruške, ki postanejo dobre šele, ko odpadejo z drevesa in se omedijo. Takrat so videti tako neugledne, da večina mladine zavija z očmi, ko se z njimi mastim v sadovnjaku pod hišo. Ker pa jih je na enem drevesu toliko, da jih vsa vas ne zmore pojesti svežih, je seveda sušenje zelo primeren način shranjevanja. In od kod ime tepka? Verjetno izvira še iz obdobja Marije Terezije, ki je zapovedala, da mora vsakdo zasaditi eno hruško, če je ni, je bil deležen tepeža. Tepka je moštarica in je zelo primerna za pridelavo odličnega žganja tepkovca. Kdor ga spije preveč, tudi sam postane tepec.

Ko sem med pripravo jedel te odlične hruške, ki so, ko ugrizneš vanje, kot med, sem začel razmišljati o časih, ko je bila tepka ena izmed stvari, ki je v dolgih zimah revnim ljudem pomagala prebroditi lakoto. Danes je lakota k sreči vsaj pri nas skoraj popolnoma izkoreninjena, se pa pojavljajo druge težave, kot je debelost. V starih časih so bili debeli izključno bogati ljudje, ki so se mastili s preveč kalorično hrano, in to v velikih količinah. Danes je situacija obrnjena in premožnejši ljudje jedo manj, slabše situirani ljudje pa se žal prehranjujejo s slabo hrano, ki jo poceni kupujejo v različnih trgovinah. Zadnjič me je med intervjujem novinarka vprašala, kako naj si nekdo, ki prejema minimalno plačo, privošči moj koncept prehranjevanja (z vrta na mizo), sam sebe sem šokiral z odgovorom. Ne vem, sem ji odgovoril, če imaš svoj vrt, je to lahko izvedljivo, če pa si vezan na tržnice in posledično na precej visoke cene zelenjave, pa je to nemogoče. In tako so obsojeni na poceni in nekakovostno hrano. O tem bom zagotovo še razmišljal in iskal rešitve, kajti vem, da ni nemogoče, da bi bili prav vsi deležni zdrave prehrane.

Eden izmed načinov, kako se rešiti debelosti, pa je prav gotovo post. In tega si lahko privoščimo prav vsi. Post po katoliškem koledarju nastopi na pepelnično sredo in traja do velike noči. V krščanstvu je post zunanje znamenje spokornosti in želje po spreobrnjenju in poboljšanju. Skratka, teh 40 dni naj bi poglobljeno razmišljali o sebi in svetu okoli nas, delali dobra dela in vse to še telesno izražali skozi postenje. Je pa post lahko tudi namenjen dobremu počutju, saj si z njim očistimo telo in seveda tudi dušo. Saj veste, zdrav duh v zdravem telesu. Kajti post kot obdobje nastopi po pustu, ki je bogat z norčavostjo in obiljem mastne in sladke hrane. Kot takšen je pust običaj, ki izhaja še iz poganskih časov, in ker ga Cerkev skozi zgodovino nikakor ni mogla izkoreniniti, se je odločila, da ga raje sprejme in takoj za njim zapove post, ki naj bi izničil učinke tega bogokletnega razvrata zabave in nažiranja.

Različna verstva in kulture imajo različne načine postenja. Zadnje čase pa se post kot pristop k zdravemu načinu življenja (prevzeto od vzhodnih kultur) vse bolj uveljavlja tudi v zahodnem svetu. Ob tem pa se pojavljajo tudi pasti, v katere se človek lahko ujame ob "skromnejšem" prehranjevanju, kajti prvi učinki posta so neverjetni. Zaradi pretirane želje po vitki postavi in "zdravem" načinu prehranjevanja lahko posamezniki izgubijo nadzor, kar jih zna privesti do anoreksije ali bulimije, kar pa je daleč od zdravega načina življenja.

Kako post deluje na človeka, sem neprostovoljno izkusil na lastnem telesu. Moram priznati, da se sicer osebno ne postim, mogoče tu pa tam kakšen dan, in še to samo takrat, kadar imam toliko dela, da preprosto pozabim jesti. Moj pravi post, ki sem ga omenil v zgornjih vrsticah, pa se je zgodil, ko sem bil star približno 25 let in sem se zaradi nesrečne ljubezni odločil, da za nekaj časa iz sveta, ki me ni razumel, pobegnem na drugo celino, natančneje v Južno Ameriko. Ko sem po treh mesecih potovanja pristal v Cancunu, kjer sem čakal na letalo, ki naj bi me pripeljalo nazaj domov, v topli objem družine in h krožniku pečenke ter "tenstanega" krompirja, sem ostal čisto brez denarja. In takrat je nastopil moj prisilni absolutni post. Moram priznati, da prvih nekaj dni niti ni bilo težko zdržati brez hrane, prav nasprotno, kar naenkrat sem se počutil lažjega, bolj poskočnega, skratka telo mi je izkazovalo hvaležnost, ker se postim. Nato pa se je počasi priplazil tisti grozni trenutek, ko se možgani zavejo, da telo ne dobiva več energije, ki jo sicer vnašamo s hrano, vklopijo se alarmi in takrat nastopi Lakota z velikim L.

Če se postimo na takšen način in čeprav prostovoljno, je to trenutek, ko moramo postenje prekiniti, saj je občutek lakote edini občutek, ki nam vrta v možgane, blagodejnih in zdravilnih učinkov posta je takrat konec. Počutite se izgubljene, težko se osredotočite na kar koli, saj je vse, kar vam odzvanja v glavi, hrana. V mojem primeru neprostovoljnega postenja je bilo domače mamino kosilo po kratkem obdobju stradanja resnična odrešitev.

Zato vsem svetujem, da s postom ne pretiravate, sam se osebno nagibam k temu, da bi en dan v tednu pozabil na meso in v svojo prehrano uvedel več rib, kar zadeva post, pa zaradi svoje izkušnje nikakor ne zberem moči, da bi ga začel prakticirati.

In za konec še nekaj o tepkah. Jeseni, ko so sadovnjaki polni tepk, jih ne pustite gniti na tleh, temveč jih naberite in posušite, kajti iz njih si pozimi lahko pripravite neskončno jedi. Tepke se podajo k mesu, odlične so v sladicah, Škrubi iz njih naredi klocave nudle, ki jih polije z ocvirki, lahko si pripravite sladoled ali pa z njimi zamenjate sladkarije za otroke. Tudi kompot iz tepk je prav odličen in danes, ko je moderen vroč gin, vam izdam, da se odlično zlije s tepkovim kompotom. In še to: verjemite, da bo večina lastnikov tepk vesela, če jim boste očistili pod drevesom. Morda je to prvi korak, kako lahko vsi pridemo do zdrave prehrane.

Recept Primoža Dolničarja: suhe tepke v čokoladi

Sestavine: suhe tepke, sladkor, 70-odstotna čokolada za kuhanje

Suhe tepke dobro uro kuhamo v sladki vodi, da malo nabreknejo in se zmehčajo.

Medtem ko se tepke kuhajo, nad posodo postavimo drugo posodo, v kateri stopimo zajetno količino 70-odstotne čokolade.

Ko so tepke kuhane, jih odcedimo in še tople pomočimo v tekočo čokolado. Dvignemo jih nad čokolado, da se odcedijo, nato pa postavimo na pladenj in na koncu z njim vred v hladilnik, da se ohladijo.

In tako smo dobili izvrstno sladico, ki jo lahko postrežemo s hruškovo čežano in svežim sadjem (borovnice, jagode, maline) ali pa jih damo na limonin sorbet. Lahko pa pojemo zgolj takšne, kot so, samo peclje pustimo.