Kajti poseben užitek je popljuvati ministrskega predsednika, čeprav iz tega samodejno sledi, da se strinjamo s policijskimi stavkovnimi zahtevami. Ki pa so, resnici na ljubo, nekoliko vesoljske. Zahteve po več kot za trideset odstotkov višjih plačah so nekaj povsem novega v slovenski stavkovni praksi. Ker smo se tako družno postavili na stran policije, je zato vsaj pri nekaterih nastala manjša zadrega. Policijo po pravilu enačimo s prometno policijo, kot RTV Slovenija po pravilu enačimo s Televizijo Slovenija. In večina izmed nas ima na prometno policijo gorke spomine. Tako pa je vsaj protislovno podpirati institucijo, ki vam je prejšnji mesec iz žepa cuknila zadnjih sto evrov.

A visoko načelni gremo prek parcialnih osebnih interesov in pričujoče misli zapišimo s stališča naklonjenosti policijskemu sindikalnemu boju. In jim toplo svetujemo, naj ga čim prej končajo in v naslednjih urah sprejmejo vladno ponudbo, kakršna koli že bo. Na policijsko stavko namreč prežijo številne nevarnosti, ki grozijo, da bodo možje postave ostali praznih rok. Opozorimo na najbolj očitne!

Čim dlje traja policijska stavka, tem bolj se kaže pojav, ki ga laično imenujmo "A jih sploh potrebujemo?". Institucije, tudi bistvene, kot je policija, porabijo precej časa samo za prepričevanje javnosti, da so nujno potrebne. Manj bistvene pa porabijo za to ves čas, ampak o tem kdaj drugič.

Kot ste zagotovo opazili, kljub policijski stavki življenje v glavnem teče nemoteno naprej. In prepričani smo, da bi teklo približno enako naprej tudi v primeru, če bi policija svojo stavko zaostrila. Represivni aparat v teoriji uresničuje takšno ali drugačno represijo, ki pa med stavko v praksi izostaja.

Manj represije pa še nikoli ni bilo nekaj, kar bi vznejevoljilo slehernika. Seveda je tu še vsemogočna varnost! Z zmanjšanim delovanjem policije bomo deležni manjše varnosti, pravi varnostna teorija. Toda varnost je tako kompleksen pojem, da je izjemno težko oceniti, ali je varnosti zaradi stavke policije manj ali pa bi je bilo – recimo v primeru povečanja policijskih plač – primerno več. Smetarji so v tem primeru na boljšem; če stavkajo, se kopičijo smeti! Če pa stavkajo policisti, težko zatrdimo, da se kopiči nevarnost. Tako se z vsakim dnem, ko kljub policijski stavki življenje teče normalno naprej, posebno tisti s položnicami zaradi prometnih prekrškov sprašujemo: "Ali jih sploh potrebujemo?"

Druga težava policijske stavke so nespretni odnosi z javnostjo. Akcija s telefonsko številko vlade, ki naj jo državljani pokličejo, če se znajdejo v težavah, ni ravno duhovita. 113 ne kličemo za zabavo, ampak izključno v stiski; zamisel, da zaradi slabih plač, težkih delovnih razmer in neustrezne opreme obravnavanje prometne nesreče postane odgovornost vlade, je vsaj naivna, če že ne otročja … V amaterskem gledališču se podobnim dovtipom reče, da so kisli! Če že, bi se lahko policisti zgledovali po nekajkrat duhovitejši in večkrat izvedeni akciji alternativnih umetniških skupin: "Obvestilo poezije!"

Med to akcijo voznika v policijski ovojnici čaka pesem namesto globe. Hočemo povedati, da bi policijske težave veliko lažje in učinkoviteje pridobile naklonjenost javnosti, če bi prava policija namesto glob za brisalnike avtomobilov zatikala verze. To bi bil obratno sorazmeren princip, kot je bilo vtikanje cvetov v cevi pušk, ki jih je slovenska policija peljala na razstavo ob demonstracijah pred tremi leti. Mimogrede: če bi bila policija leta 2012 predvsem v Mariboru malo manj policija, bi danes ob stavkovnih zadevah z lahkoto dosegla kakšen aplavz več.

Tretja nerodnost, zaradi katere bi policija morala takoj sprejeti vse kompromisne predloge vlade in končati stavko, pa je izjemno skrivnostno naključje, ki zahteva pri analizi doslednost in natančnost.

Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je na svojem družbenoomrežnem profilu zapisal, da ga je v soboto ponoči ustavila policija s sireno in lučjo in z vsem tem cirkusom, ko se je vračal z nastopa svoje rokovske skupine. Ponudili so mu alkotest, ki je bil znotraj dovoljenega, in na splošno so bili korektni. Vprašanja o tem dogodku se ponujajo kar sama od sebe.

Mar je mogoče, da imamo ministra, ki igra v rokovski skupini? Sicer v bendu ne morejo biti zagrizeni rokerji, če je bilo ministrovo alkoholno stanje po špilu v mejah dovoljenega, a kljub temu globok poklon za rokerskega ministra. Od tod naprej teorija zarote hodi po dveh poteh; ali so škofjeloški policisti zasledovali rokerja, ki je po naključju tudi minister, ali pa so zasledovali ministra, ki je po naključju tudi roker? V obeh primerih je demokracija kritično ogrožena. Rokerji so sol te zemlje in vsaj od Lennona naprej trn v policijski peti. Če pa je policija zasledovala in ustavila ministra, ker je neposredno odgovoren za pogajanja s policijskim sindikatom, gre za čudovito lopovščino, kot ji nismo bili priče že vsaj od Depale vasi sem.

V obeh primerih bi morali vodstvi obeh policijskih sindikatov nemudoma odstopiti. Če v tej državi tako poniglavo nadzorujemo rokerje, ko se vračajo s špila, je treba sindikalistom naložiti še prevzgojno družbenokoristno delo s postavljanjem ozvočenja za Modrijane.
Obstaja pa seveda nekaj promilov možnosti, da je policija naključno ustavila naključni avtomobil s povsem naključno prižganimi lučmi in sireno. In prav gotovo ni naključje, da je uradni notranji nadzor vsa ta naključja tudi potrdil.