Žiga Turk Foto: BoBo
Žiga Turk Foto: BoBo

Josip Broz je ob neki drugi priliki rekel, da »ne bodo več dolgo gledali naših lepih travnikov in planin«. Gre torej za enkratno priložnost, ki jo moram izkoristiti.

V rubriki kolumne portala MMC je videti, da ima le ta 20 kolumnistov. Vsi so neodvisni, čez palec pa bi rekel, da je ena tretjina zagrizenih levičarjev, ena tretjina zmernih levičarjev, ena tretjina pa ne piše o politiki. Na tak način javna hiša preprečuje, da bi za davkoplačevalski denar ljudje napačnih prepričanj pridili ljudi.

Skratka, komentatorji na MMC so bolj ali manj trdno na okopih antifašizma. Oz. so do pred kratkim bili. 24. februarja se je namreč boju proti fašizmu priključil tudi Vladimir Vladimirovič Putin in čez noč je postalo nekako nespodobno stati na isti strani kot nekdo, ki v protifašistični vnemi granatira šole, bolnišnice in stanovanjske bloke.

Prevzetnost in pritrditvena pristranskost

In so neodvisni novinarji kot eden in v trenutku nehali govoriti o boju proti fašizmu. Po novem iz vsake konzerve skače boj proti avtoritarizmu. Da bi nekako sedanjo slovensko vlado in njenega predsednika porinili v tabor Vladimirja Putina. Šli so celo tako daleč, da so menjavo urednikov na RTV primerjali z agresijo na Ukrajino. Pozor! To, da ni več urednik nekdo, ki so ga nastavili organi, ki jih je imenovala leva vlada, ampak je urednik nekdo, ki so ga nastavili legalno in legitimno izbrani organi, ki jih je imenovala desnosredinska vlada, primerjajo s tepihovanjem Ukrajinskih mest.

To lahko resno zagovarja samo oseba, ki je tragična žrtev informacijskih mehurčkov (information bubble) in pritrditvene pristranskosti (confirmation bias). Pojav je značilen za ljudi, ki ne vidijo iz kleti svojih somišljenikov, ki ne vidijo druge informacije od tiste, ki se širi po njihovem mehurčku in ki ne pritrjuje njihovim predsodkom. V medijsko zdravih državah se obe patologiji širita po usmrajenih rokavih interneta.

Pri nas se za življenje v takem pohabljenem informacijskem okolju ni treba skrivati v kleti. Oseba, ki bere tri osrednje časnike in dve največji televiziji (ena od teh je »javna«) bo živela v informacijskem svetu, kjer ne velja za noro, da je tvit enak bombi ali da je menjava urednika enaka menjavi ukrajinske zastave z rusko v ruševinah kakšnega zbombardiranega mesta. Ti ljudje, ki so bili mendaa »žrtev« agresije še preden se je vlada sploh sestavila, ne živijo v svojem zasebnem mehurčku.

Oblikovali so velikanski mehur, iz katerega vidimo samo tisti, ki posežemo po zares neodvisnih medijih – Domovini, Demokraciji, Družini, Novi 24, zadnje čase plašno tudi Planetu TV. Zato je povsem deplasirano, da npr. dr. Robert Golob desnim očita, da živijo v vzporednem vesolju. Če se človek v Sloveniji posebej ne potrudi, živi v levičarskem informacijsko-izobraževalnem mehurju. Nekateri pogledamo tudi širše, ne moremo pa se izogniti kričavim zvočnikom osrednjega medijskega mehurja.

Družbenopolitično udarništvo

Tupatam se ta mehur predre in začne iztekati gnoj. Potem je vik in krik, češ, napad na neodvisne medije. Naj bo jasno: prav nobenega vtisa name ne naredi, če je medij neodvisen. Zanima me, ali je resnicoljuben, nepristranski, dostojen, strokoven … Neodvisnost ne odtehta pristranskosti in neresnicoljubnosti.

Taka pristranskost je npr. primerjanje avtokratskih potez slovenske vlade in Vladimirja Putina, ki zdaj rine iz vsake medijske špranje in vsakega rdečega tviter profila. Vzporednice med slovensko dediščino socializma in Putinom sicer so, ampak ne tam, kjer jih iščejo tisti, katerih kariere in delovno mesto so odvisni od družbenopolitičnega udarništva.

Prepričan sem, da je na Putinovi državni televiziji, kar se kolumen tiče, podobno razmerje, kot na MMC. 2/3 kolumnistov bolj ali manj besno navija za Putina, ostali pišejo o kuhanju, zdravju in športu. Putinovim nasprotnikom ruska državna RTV ne bo dala glasu. Glavni ruski mediji so v lasti Putinu zvestih oligarhov. Podobno so trije glavni slovenski dnevniki v rokah slovenskih podjetnikov, ki politično podpirajo stranke dediščine socializma. Nekaj podobnega je pri lastništvu revij in radijskih postaj. Vse druge medije Putin zdaj zapira. In vendar v Rusiji obstaja nacionalno vpliven ne-putinski medij, pri nas pa ne.

Naši domači dediči socializma obljubljajo, da bodo malopridne medije kaznovali po volitvah. Da bodo naredili red, grozijo. Ko je v petek kazalo, da bodo zaprli novinarja Bojana Požarja, ni bilo z leve nobenih protestov, bilo pa je s strani levih politikov in komentatorjev nekaj bolj ali manj prikritega odobravanja.

Putin brez Putina

Glavna podobnost med Putinovo Rusijo in Slovenijo dedičev socializma pa je nepristajanje na spremembo oblasti. Analitiki pravijo, da je Putin vojne v ruski soseščini začenjal tudi zato, da bi utrdil svojo oblast v Rusiji. Vlada neprekinjeno od leta 2000, spremenil je celo ustavo, da bo lahko predsednik do leta 2036. Oblast za vsako ceno! Predstavnike opozicije strpajo v zapor, koga tudi zastrupijo ali ustrelijo. A niso tudi v Sloveniji nekoga pred volitvami strpali v zapor? Prepričan sem, da ima Putin sodstvo trdno v rokah, da nič ni prepuščeno naključju in da ima na ustavnem sodišču tudi večino vsaj 6:3, da se ne bi po pravni poti kaka reč sfižila.
Slovenija je 2000 km zahodno od Moskve, zato so domači prijemi mehkejši, princip je pa isti – preprečiti zamenjavo oblasti. In če po spletu naključij pride do menjave, pena na ustih, abstinenčna kriza, bicikliranje, tožarjenje v Bruselj, zažiganje lutk …

Nič nedemokratičnega ni v tem, da politik polemizira z mediji, da polemizira z opozicijo, da v javnosti teče ostra razprava o političnih zadevah. Nič nedemokratičnega ni v tem, da je nekdo predsednik ene od strank trideset let. Ker to ni edina stranka. Ker to ni edina stranka, najdemo pač drugo, ki jo podpiramo. Zakaj bi se obremenjeval s tem, kdo in koliko časa je šef nekega podjetja, kjer jaz niti ne delam niti ne kupujem njihovih izdelkov?

Mirno menjavanje oblasti je bistvena prednost demokracije pred monarhijami (kjer je smrti kralja znala slediti vojna med nasledniki za prestol) in pred avtoritarnimi režimi, kjer se voditelja znebijo z državnim udarom, zastrupitvijo ipd.

Na tej točki so s pohodom na Kapitol odpovedali Trumpovi privrženci.

Skratka

In na tem magistralnem izpitu demokratičnosti – priznavanja legitimnosti drugemu, da vlada in sprejemanja izgube oblasti - je slovenska levica povsem pogrnila. Navajeni so bili vladati 45 let. V zadnjih treh desetletjih nekakšne demokracije se zgolj izjemoma in po spletu naključij pojavi za krmilom nekdo, ki ni njihov. Nam desno od sredine, se zdi povsem normalno, da smo v opoziciji, da ni vse po naše, da ni praktično nič po naše. Levica pa se mora tega še navaditi. Že samo zato bi bilo vzgojno, da bi podobno vlado imeli še štiri leta. Da levica ponotranji demokracijo.

Ko bo desna sredina lahko upala, da njena oblast ni izjema, da ni nekaj nenormalnega (kot pravi vodja ene KUL stranke), bo verjetno tudi vladala bolj mirno in z več finoće. Ko bo vzpostavljeno politično ravnotežje, mu bo sledilo tudi medijsko ravnotežje. Desnosredinske vlade mediji v en glas ne bodo oblajali s histeričnim nasprotovanjem, ampak se bo dalo prebrati tudi objektivne in realne ocene dela. Takrat bomo lahko rekli, da smo se v Sloveniji rešili dediščine, ki si jo delimo s Putinovo Rusijo – dediščino avtoritarnega, nedemokratičnega, nepluralnega razmišljanja, kjer velja za normalno, da je ena stran ves čas na oblasti, druga pa ves čas v opoziciji.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.