Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti intenzivira takoj, ko prične Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Pričnejo čistiti volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli, Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je »dveletni otrok« in kako je hecno, da tako mlad otrok vodi državo. Pri stranki SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino DeSUS pravšnje starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.

Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota da bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera je analitični oddaji, kot je naša, nekoliko pokukati.

Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec je aludiral na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, ki so potrebne za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nekonsistenten, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, eni prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor jih je praznoval DeSUS, ravno pravšnja starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ko tega ne prepoznajo.

Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«! Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Zgolj večletni obstoj ter prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament - dobesedno - kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glave, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.

Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model zgolj za Erjavca in ožje vodstvo stranke DeSUS. Recimo, da danes vsi slovenski devetdeset letniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenjujejo prvo leto delovanja stranke devetdeset letnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?

Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je njih starost irelevantna.

Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka DeSUS ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In sedaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka DeSUS 25 let staro politično gibanje na Slovenskem ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače, če se DeSUS-u članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, DeSUS-a ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obeh Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker jih, vsaj upajmo, družijo politični interesi.

Ne bomo špekulirali ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo DeSUS-a, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da bodoče generacije ob sedanji socialni politiki nimajo mnogo možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da DeSUS v bodočnosti nima mnogo možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom.

»Hi, haj, ho,

za DesSUS

abrahama

pač ne bo!«