To je hud udarec v glavo ljudem na oblasti v zadnjih 25 letih. Pod njihovo vladavino so mnogi ostali brez dela, brez denarja, brez zdravja, brez dostojanstva. Kako se počutijo ljudje s tristo ali štiristo evri? Kaj naj naredijo s sabo? Kaj? Kakšno je življenje, če te deložirajo, ker zaradi stanja, ki ga nisi zakrivil sam, ne moreš poravnati dolga? To je blizu umora. In umre lahko nekdo, ki nima zdravstvenega zavarovanja po krivdi barab.

Vse to bi morala reševati država, a se odreže funt mesa revežu, ki nima plačati s čim, oni, ki so pokradli milijone, pa uživajo. Govori se, da imamo pri nas eno najmanjših razlik med najvišjimi in najnižjimi plačami v Evropi. Toda, če imam, recimo, 7.000 evrov na mesec, nekdo drug pa milijon, mi je vseeno. Če pa imam 400 evrov, nekdo pa 7.000, je tu ogromna ter bistvena razlika. Razlika med slabim in dobrim življenjem. In to se dogaja pri nas.

Ker se je zavestno pozabilo, kaj je temelj, da nacionalna skupnost živi, kot mora. To je zavest, da če hočeš sebi dobro, moraš upoštevati tudi dobro drugega. Zaradi brezobzirnega egoizma, zaradi negacije pravičnosti, ko imajo eni vse, drugi pa nič, je Slovenija izgubila moralno, je duhovno majhna. V takem ne funkcionira niti ekonomija. Za nekoga v svobodni Sloveniji, ki ne more živeti dostojno, ni svobode. Svoboda ni samo lepa beseda, je tudi fizična kategorija. Funkcija države in njenih deležnikov je, da se to uresniči. Če ne ‒ God save Slovenia.