Totalitarizme in vse z njim povezane -izme sicer v javno razpravo vsake toliko časa vrne SDS, in sicer tudi tako, da je doslej v parlamentu že štirikrat neučinkovito skušala doseči podporo resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Sicer pa je, če gledamo dogajanje zadnjih nekaj let, slovenski družbi vsekakor uspelo doseči nekaj pomembnih korakov, ki so umirili razpravo in jo vendarle nekoliko odlepili od preteklosti.

Tu gre vsekakor omeniti zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki sta ga leta 2015 skozi parlamentarni postopek spravila predlagatelja NSi in takrat krepko največja vladna stranka SMC. Kljub številnim pomislekom in tudi podtikanjem, da bo zakon izničil pomen narodnoosvobodilnega boja, pa je prinesel tisto, kar je bil tudi osnovni namen tega v osnovi tehničnega zakona, in sicer, da ima vsak pravico do dostojnega pokopa.

Pod okriljem tega zakona in dejstva, da je proračun pristojni komisiji začel namenjati zadostna sredstva za odkrivanje grobišč, raziskave in pokop, je recimo država uredila tudi nekatera največja grobišča, tu gre vsekakor omeniti Hudo jamo ‒ vseh več kot 1.400 žrtev iz rova Barbara so leta 2017 že pokopali v spominskem parku pri Mariboru.

Močno simbolno dejanje, ki je prav tako sprožalo veliko polemik, pa je bilo odprtje spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam na Kongresnem trgu v Ljubljani. Ločena, a v temeljih povezana bloka, ki ponazarjata ločen, a globoko v sebi povezan slovenski narod, z verzom Otona Župančiča "Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt", glede na zadnja leta le kažeta, da smo stopili v obdobje, ko se vprašanj polpretekle zgodovine lotevamo mirno, odprto in brez škandalov.