Po našem mnenju se Slovenija odloča za nižanje standardov, čeprav bi ti lahko bili višji kot tisti, ki so zapisani v evropskih direktivah in morajo biti preneseni v nacionalno zakonodajo. Direktive namreč določajo le minimalne standarde za urejanje področja azila, ne zahtevajo pa poslabšanja položaja prosilcev in ljudi, ki so zaščito v Sloveniji dobile.

Trenutno je aktualno in moderno govoriti o kvotah. Tako bi tudi Slovenija želela izbirati, koga bi sprejela v državo v okviru zastavljenih kvot. Hkrati pa opažamo, da se premalo razmišlja o pomoči državam, ki že imajo ogromno prebežnikov, in o pomoči ljudem, ki nujno potrebujejo minimum za preživetje, kamor štejemo nastanitvene zmogljivosti, tri obroke hrane na dan in vključitev otrok v obvezno osnovnošolsko izobraževanje.

Pozabljamo, da govorimo o ljudeh, ki so svojo državo morali zapustiti iz strahu za lastno življenje – zaradi vojn, notranjih spopadov in ker jim njihove države ne morejo ponuditi nikakršne zaščite. K nam pridejo ali sami ali z družinskimi člani zato, da bi si rešili golo življenje.

Posebej bi rada izpostavila zakonsko spremembo glede združevanja družin beguncev. Po prejšnji ureditvi je oseba s statusom begunca (dosmrtni status) ali oseba z začasnim statusom (subsidiarna zaščita) lahko zaprosila za združevanje z družino kadar koli. Zdaj pa je čas, v katerem lahko zaprosi za združitev, omejen na 90 dni po prejemu statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite (ta se dodeli najmanj za eno in največ za tri leta).

Po tem obdobju morajo begunci dokazati, da so zmožni sami vzdrževati družinske člane, sočasno pa tudi sami ali kako drugače zagotoviti dovolj finančnih sredstev za vzdrževanje. To pomeni, da morajo za enega družinskega člana zagotoviti petletni osnovni znesek minimalnega dohodka. Če so zaposleni, pa morajo, da bi lahko zaprosili za združevanje z družinskimi člani, imeti najmanj 269,20 evra na osebo. Za ljudi, ki dobijo samo začasno zaščito za eno leto, možnosti za združevanje z družino ni. Zanjo lahko zaprosijo šele, ko se jim status podaljša.

Begunec/azilant, ki dobi zaščito v Republiki Sloveniji, lahko zaprosi za državljanstvo po petih letih legalnega prebivanja (ob izpolnitvi vseh drugih pogojev) v Sloveniji, njegov družinski član, ki pride v Slovenijo po postopku združevanja, pa šele po desetih letih legalnega prebivanja v naši državi.
Nekaj pomoči lahko begunec pridobi tudi od države. Tako ima človek, ki dobi zaščito v Republiki Sloveniji, pravico do denarnega nadomestila za namestitev od ministrstva za notranje zadeve za tri leta. Za dijake in študente se to obdobje podaljša do njihovega 26. leta, in sicer če se redno šolajo.

To pa ne velja tudi za učence, ki do tega prejemka niso upravičeni. Menim, da se jim s tem posredno onemogoča nemoteno nadaljevanje šolanja, kar za sabo potegne nove posledice, saj brez izobrazbe skorajda ni mogoče dobiti dela. Če sem že prej omenjala kvote, naj pripomnim še, da Slovenija še vedno nima zagotovljenih zmogljivosti za sprejem tako določenega števila ljudi (torej 207 oseb iz drugih držav, ki so nekje drugje dobili status, in 495 prosilcev za zaščito iz Sirije in Eritreje, ki bi jih k nam pripeljali iz Grčije in Italije).

Vse našteto govori o resničnih integracijskih težavah ljudi, ki k nam pridejo po zaščito. A v Slovenski filantropiji kljub temu še vedno verjamemo, da je načrt za sprejem teh ljudi s pomočjo projektov za pomoč in integracijo ter ustrezno zaposlitveno politiko beguncev mogoče uresničiti.