Podaljševanje programa pomoči je podaljševanje kalvarije in očiten dokaz, da šarm nove grške vlade na bruseljsko-frankfurtsko-berlinsko os nima pravega učinka.

Izbruhnil je prvi protest proti novi grški vladi. Nekaj sto ljudi se je zbralo in razgrajalo. V normalnih okoliščinah bi ga tudi zaradi skrajno levičarskega, celo komunističnega, predznaka prezrli, a je več kot očitno, da na tej strani Evrope medijsko in politično realnost glede Grčije vodi tudi privoščljivost. Sredinske stranke, tako na levici kot na desnici, bodo kar zadovoljne, če se bo protivarčevalni populizem izkazal za nezmožnega spremeniti svet. Kar se nedvomno bo. V EU-ju, ki deluje po načelih iskanja kompromisov, so vsekakor mogoče manjše spremembe in prilagoditve, ki pa jih ne morete doseči, če rinete z glavo skozi zid. Pristopu se reče strategija.

Evropski politiki so povsod zelo podobni. Skrbi jih predvsem to, kako bodo njihove odločitve odmevale doma. To, da nam politiki razlagajo, da nam mora Grčija vrniti denar, je navaden populizem. Saj niso rekli, da nam ga ne bodo, radi bi le drugačne pogoje vračanja in drugačne ukrepe, ki so vezani na posojilo. Če sem malce piker; od tistega denarja smo se državljani, davkoplačevalci, poslovili, ko so nam ga odvedli od plače ali dodali k vrednosti izdelka, ki smo ga kupili. Če bi dejansko Grki kaj imeli od tega ...

Trojke ni več. Zdaj so v igri institucije kot nekakšna lepotna izboljšava nepriljubljenega sistema, pri čemer je nemški parlament ostal tista institucija, kjer poteka najostrejša razprava o tem, ali in kako naprej podpirati Grčijo. Tudi s stališči finančnega ministra Schaubleja o tem, kaj dejansko je solidarnost. Da vsak da svoj delež, da se vsak trudi. Ne bi rekel, da se Grki ne trudijo. Ampak povsem človeško je dvomiti - še posebej, ko vidite, da trud ne vodi v pravo smer, se ne bi smeli prepričevati, da moramo nemara še več delati na isti način, še bolj trpeti ... Morali bi se spraševati, ali so pristopi res pravi, ali si lahko politika res daje obraz dogmatske. Dvom je navsezadnje eno osrednjih gonil napredka, kot radi rečejo. A do tovrstnih vprašanj niti ne pridemo, saj se vedno znova zalomi pri vprašanju zaupanja med Atenami in posojilodajalci oz. trojko. Tega zaupanja preprosto ni.

Morda ste opazili, da tako rekoč vsi v Evropi zdaj ponavljajo, da je treba pravila spoštovati, pravila so tista, ki so edina zveličavna. In prav vsi vedno znova iščejo načine, kako bi ta pravila prikrojili sebi v korist. Varčevalna logika je tu. Zategovanje pasu ostaja poosebljeno v govorici institucij, če jim želite tako reči. Trenutno je Evropska komisija dejansko postala tista, ki govori z mehkejšim glasom in išče luknje v pravilih oziroma jih razlaga malce prizanesljiveje. Juncker je kot agent Evropskega parlamenta in produkt široke koalicije konservativcev, socialistov in liberalcev usmeril svojo politično, gospodarsko letvico bistveno niže od Berlina - malce bliže evrskemu jugu. Junckerjeva komisija s tem, da pretirava pri retoričnih opazkah uspešnosti uveljavljanja strukturnih reform po Evropi, pri odčitkih zmanjševanja makroekonomskih ravnovesij daje vtis umirjenosti, prijaznosti in s tem nudi spodbudo državam članicam. Kar nedvomno je odmik od groženj s sankcijami, s katerimi so rožljale predvsem besede neuradnih virov. Retorika torej je malce drugačna, a pravila igre ostajajo enaka.

Zaupanja med zdajšnjimi Atenami in preostalimi v evrskih skupinah ni predvsem zaradi tega, kar je bilo izrečeno v predvolilni kampanji in kar je bilo namenjeno predvsem domači javnosti. Če k temu prištejemo še poprejšnje neizpolnjene obljube ... V programskih državah, kamor so ne glede na trenutno sliko sodile Irska, Portugalska, Španija, Ciper, si nadenejo še posebej resne obraze, ko govorijo o tem, da mora Grčija izpolniti obljube. Prihodnost tamkajšnjih političnih elit je odvisna od tega, saj bi spremenjena grška pot dala vtis, da drugi zmorejo tudi drugače, manj boleče.

Povsem očitno je, da se sporočila v grščini še naprej slišijo drugače kot se v angleškem ali katerem koli drugem s posojilnimi pogoji zapečatenem prevodu. Najbrž si nihče med vami ne predstavlja, da bi stopil k svoji bančnici ali bančniku in predstavil enostransko razveljavitev oziroma spremembo pogodbe o posojilu. Najbrž ne bi šlo, zakaj bi od drugih posojilodajalcev pričakovali kaj manj odgovorno ravnanje. Grčija je menda še naprej blizu zloma. Odhoda iz evrskega območja še naprej ne pričakujem, saj je cena (tako gospodarska, predvsem pa politična) preprosto prevelika. Kdaj bo Grčija rešena, je povsem irelevantno vprašanje, saj je reševati v nasprotju z rešiti nedovršni glagol.