Zgodbo je sredi marca objavil sloviti Times, a se je hitro izkazalo, da je v resnici izmišljena. Novinar Oliver Kay se je najprej izgovarjal, da ima zelo zanesljiv vir, ki stoji za zgodbo, a po nekaj dneh je moral priznati, da je bil prevaran tudi sam.

Spletna stran Sporting Intelligence je kmalu objavila poglobljen članek, ki je razkril ozadje zgodbe. Zanesljiv vir, na katerega so se zanašali pri Timesu, je Robert Beal, 38-letni Anglež, ki živi s svojimi starši v Sheffieldu.

Zakaj je to sploh pomembno? Ker razkriva, da "sanjska nogometna liga" ni zrasla v glavi omenjenega Roberta Beala, ker bi ta želel naplahtati medij, ampak je bila le del številnih laži, prevar in goljufij, s katerimi je najprej želel priti do lastnih koristi. Poročilo sistematično razkriva vse Bealove poskuse, s katerimi je skušal prevarati tako običajne nogometne navijače (in jih opehariti za nekaj sto funtov) ter različna podjetja, povezana z nogometom.

Predstavljal se je kot podjetnik, ki živi v Parizu, svoje dejavnosti pa izvaja tudi v Angliji. Tako je s številnimi lažmi poskušal biti soudeležen pri morebitni prodaji nogometnega kluba Sheffield Wednesday, britanskim televizijam pa pravice za prenose francoske lige (pri tem je naplahtal Guardian, da je ta začel z izdajanjem posebne serije 40 člankov o francoskem nogometu).

Ker je skorajda vsakemu partnerju obljubljal nemogoče usluge (po navadi v obliki denarja) in jih seveda ni izpolnil, se je večina njegovih prevar izjalovila. Težko je ugotoviti, kaj natančno je sploh želel doseči. Prav gotovo lastno korist, morda je upal, da se bo kot "domnevni insajder" lahko vključil v kakšno uspešno zgodbo (zadnje čase se je rad predstavljal kot poznavalec novih francoskih prvakov Paris SG) in morda dobil celo "pravo" službo.

Tudi v Sloveniji smo že videli nekaj podobnih poskusov prevar. Leta 2007 je na teniški turnir v Portorož prišel Anthony Stewart, ki je organizatorjem skušal prodati idejo o glamuroznem turnirju "Global Tennis Open". Turnir naj bi leto pozneje organiziral ravno Portorož, na njem naj bi se pomerilo po 220 igralk in igralcev (po eden iz vsake države sveta), potekal pa naj bi na treh različnih podlagah (trda, trava, pesek), podlaga pa naj bi se za vsak dvoboj posebej določila z žrebom. Irec je dva dneva prodajal idejo, ko pa ni dobil želene akreditacije za turnir, je poniknil (v zgodovino prevar). Spletna stran www.liveimagecontrol.com, na kateri naj bi bil domnevno predstavljen njegov projekt, seveda ni obstajala.

Neverjetno, kako nekateri ljude zlahka ustvarjajo svet megalomanskih idej in prevar, v katere vložijo ogromno svojega časa in energije, le da bi prišli do določene koristi ali usluge. A še bolj skrb vzbujajoče je, da sistem te prevare dovoljuje. In to prevare v vseh mogočih oblikah - tako športne v podobi "lažnih menedžerjev", ki mladim športnikom nerealno obljubljajo nebesa kot družbene prevare, denimo, v podobi "lažnih vrtcev", ki staršem zaračunajo precej denarja, potem pa hitro zaprejo svoja vrata, denarja seveda ne vrnejo in vrtec spet odprejo v nekem drugem kraju.