Populistki Marine Le Pen se mora ta čas smejati. To je tudi vse, kar počne v trenutnem boju egov tako na levici kot na desnici. V obeh sredinskih strankah velik del podpira relativno ostre pristope, na kar kaže tudi razprava o burkiniju, ki je včeraj dobila sodni obrat. In v obeh sredinskih strankah obstaja velik del članstva, ki ima težave s tem, kar v predsedniško bitko prinašata oba osrednja akterja, zdajšnji in prejšnji predsednik. Nicolas Sarkozy je z vstopom v predsedniško tekmo svoja stališča zrisal v knjigi, nekakšnem manifestu, ki naj bi ga vodil k vnovičnemu naskoku na predsedniški položaj. V prvih nastopih po objavi svoje namere je Sarkozy ostrejši in konservativnejši. Obljublja vnovično uveljavitev avtoritete države, govori o francoski identiteti ter o varnostnih spodrsljajih, brez katerih bi nemara lahko preprečili katerega od napadov teroristov v zadnjih osemnajstih mesecih. Sarkozy 2.0 je prilagojen času in prostoru, na neki način obuja obdobje, ko je bil notranji minister z nalogo "počistiti" nemirna francoska predmestja.

A Sarkozyjeva napoved, da se vrača, je prinesla popolnoma nekaj drugega kot poenotenje strankarskih vrst med republikanci. V časopisu Le Point so opravili javnomnenjsko raziskavo takoj po Sarkozyjevi napovedi, da kandidira, in ugotovili močan padec podpore. Njegov osrednji tekmec znotraj stranke Alain Juppe je pridobil še nekaj prednosti. Časa za Sarkozyjevo kandidiranje in nabiranje podpore je še veliko, a tudi nekdanji premier Juppe je vešč političnih igric. Njegov poziv je v nasprotju s Sarkozyjem, ki z ostrino posega na področja populistične Nacionalne fronte, usmerjen v politično okolje. Sarkozy po drugi strani na področja Nacionalne fronte posega le pri varnostnih, migracijskih, občasno vrednotnih vprašanjih. Kar se prihodnosti Evropske unije tiče, je njegova smer izrazito sredinska, proevropska. Javnomnenjske raziskave sicer po vsakem terorističnem napadu vsaj začasno okrepijo priljubljenost nekdanjega predsednika, a več kot očitno ostaja, da je Sarkozy ostal osebnost, politik, ki močno deli javnost. Na privržence in nasprotnike. Tistega sivega dela javnosti, ki bi lahko zanihala levo ali desno, je pri njem le malo. Drugače je pri Juppeju. Republikansko nominacijo bodo dodeljevali novembra.

Še malce pozneje pa se bo menda že izrekel tudi predsednik Francois Hollande glede morebitne kandidature za drugi mandat. Znotraj stranke se krepijo stališča, da bi nemara morala tudi stranka na primarnih volitvah izbrati svojega kandidata. Notranja anketa, ki naj bi ostala skrivnost, a je ugledala luč medijskega sveta, kaže na to, da bi Hollande krepko izgubil boj za strankino nominacijo proti nekdanjemu ministru Arnaudu Montebourgu. Hollande rezultatov te ankete ni želel komentirati, Montebourg pa velja za izrazito levo usmerjenega privrženca protivarčevalne politike. Nekdanji gospodarski minister meni, da je Hollande v štirih letih vladanja izdal ideale levice.

Sarkozy je v svojem za zdaj edinem mandatu veljal za voditelja, ki močno deli javnost. K temu je pripomoglo tudi vestno sodelovanje z nemško kanclerko Angelo Merkel pri gradnji fiskalnega pakta med odzivom EU-ja na dolžniško krizo. Njegova nepriljubljenost je bila visoka, a še zdaleč ne tako visoka, kot je nepriljubljenost predsednika Hollanda. Troboj med Sarkozyjem, Hollandom in Le Penovo nekateri analitiki v Franciji označujejo za troboj slabih možnosti, v kateri bi zmagala tista, ki bi jo kot najslabšo označilo najmanj volivcev. Osem mesecev pred volitvami je tako marsikaj odprto, mogoče smeri prihodnje Francije pa se že znotraj sredinskih, osrednjih političnih strank rišejo v štiri usmeritve. Sarkozy, Juppe, Hollande, Montebourg. Zgolj četverica, ki predstavlja štiri različne smeri osrednjih političnih velikanov v Franciji. In kjer se prepirata dva …Kot rečeno, Marine Le Pen se lahko le smeji. V trenutkih resne razdeljenosti v osrednjih strankah se njene možnosti krepijo. Drugi krog predsedniških volitev je zanjo zelo verjeten. Zmaga v njem pa se trenutno zdi kot znanstvena fantastika.