Pred kratkim se je sešel Svet za nacionalno varnost in ugotovil, da nam ebola ne grozi neposredno. Neposredno nam ne grozijo tudi bližnjevzhodna, afriška in azijska krizna žarišča. Ker pa ne bi bili normalna zahodnocivilizacijska družba, če nam kaj – ali kdo – ne bi grozil, je na srečo tu prevzem evropskega nadzora nad sistemskimi bankami. Ob stresnih preizkusih je bilo ugotovljeno, da v zvezi s tem, da bi lahko postali nelikvidni, Sloveniji še najbolj grozita NKBM in NLB. Ker gre za državni banki, bi sicer lahko zapisali, da Slovenci grozimo sami sebi, a to bi nas odpeljalo že predaleč. Zato se ozrimo na drugo stran palice, na kateri čemi vedno čuječi ljudski glas.

Kaj si ljudski glas misli o državnih bankah in njihovih bankirjih, je menda jasno: da so lopovi in lažnivci. Težava je, da je mnenje ljudskega glasu, kot se je izkazalo tudi na volitvah, pogosto napačno. Ulice, tržnice, gostilne in splet ter njihovi razlagalci imajo ali premalo analitičnih sposobnosti, ali premalo informacij, ali premalo znanja, ali pa jih je zaslepila katera izmed popularnih ideologij, ki se nosijo to jesen – zato se nikakor ne gre zanašati na glas ljudstva kot podlago za resno politično analizo.

Vendar se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko razmišljujoči analizira padec NKBM-ja in NLB-ja na stresnih testih, ugotovi, da je imel ljudski glas tokrat prav. Slovenski državni banki sta res polni lažnivcev in lopovov, pa če se to še tako grobo sliši.

Najprej k prvi, najbolj sveži dezinformaciji. Medijsko podprto je uspelo preoblikovati porazno informacijo v znosno. Gre za to, da bi 65-milijonska luknja nastala le, če bi zelo močno obremenili obe banki. Hkrati je med vrsticami zaznati, da je taka močna obremenitev malo verjetna. Podobno kot na letalu, ko ti povedo, da se ti bodo v primeru "malo verjetnega dogodka" spustile pred nos vrečke s kisikom. Zakaj, vraga, pa so tam, če je dogodek tako malo verjeten? Če je verjeten, se bo prej ali slej tudi zgodil. Vprašanje je le, kdaj.

Tako je tudi pri obeh državnih bankah. Uradno imata v normalnih razmerah kapitalski presežek, kapitalski primanjkljaj bi se pojavil le ob hipotetičnem črnem scenariju. Jasno, da se bo ta hipotetični, malo verjetni scenarij na koncu uresničil in bosta banki tudi v resničnem vesolju tako obremenjeni, da bo zmanjkalo 65 milijonov. Bankirji so tako možnost imenovali "hipotetični črni scenarij", ampak zadnjih deset let krize nas uči, da celoten bančni sistem drži skupaj nič drugega kot zaporedje "hipotetičnih črnih scenarijev".

Naslednja merica peska v oči je minimaliziranje številke. "Kaj pa je 65 milijonov evrov! I, to vam odštejem iz mošnjička za drobiž!"

Taka je tudi dikcija sporočila za javnost, ki govori o "manjšem kapitalskem primanjkljaju 65 milijonov evrov". Da je 65 milijonov evrov "malo verjeten manjši primanjkljaj" najlepše govori o tem, da so banke in tudi njihova vodstva, ki so jih razvadile nenehne dokapitalizacije, popolnoma izgubili stik z resničnostjo. Res je ... Ker smo dokapitalizirali milijardne zneske, se zdi 65 milijonov prav nizka številka; kakor koli obrneš, pa je to še vedno kakšnih dvajset na novo zgrajenih osnovnih šol v Sloveniji. In še v zvezi z malenkostjo 65 milijonov: čeprav so za banke nepomembna vsota, je že danes jasno, da jih bomo pokrili mi davkoplačevalci. Kljub zatrjevanju guvernerja Jazbeca o nasprotnem.

O tem nam ne govori zapletena makroekonomska metoda, za katero se zdi, da je niti razlagalci ne razumejo popolnoma, temveč čisto navadna človeška izkušnja, ki nas je pripeljala tudi do osnovnega strinjanja z ulico, da v državnih bankah sedijo lopovi in lažnivci. Pred vsako milijardno dokapitalizacijo so namreč državni bankirji razlagali, da sploh ni potrebna. Lagali so in nam gledali v oči ... V nebo vpijoča laž je bilo tudi zatrjevanje bankirjev – ne bomo navajali imen – da so tajkunski krediti malenkost v celotnem obsegu poslovanja takrat cvetočega NLB-ja.

To je bilo kratko poglavje, ki je govorilo o bankirjih kot lažnivcih. Zdaj pa še poglavje, ki bo govorilo o bankirjih kot lopovih. V bistvu gre preprosto za plače, nagrade in privilegije vodilnih bančnikov, ki niso v razmerju oziroma v skladu s položajem, v katerem je prisiljeno živeti prebivalstvo te države. In če jim že oprostimo njihovo lopovsko mezdo, jim težko odpustimo aroganco. Na primer, Aleš Hauc, vodja NKBM-ja, ni bil pripravljen razkriti devetmesečnega poslovanja banke.

Glede na to, da možak vodi državno banko, ki jo dokapitalizirajo davkoplačevalci, bi moral razkrivati ne le njeno poslovanje, temveč vsakemu mimoidočemu na mariborskih ulicah, ki bi ga to zanimalo, poročati tudi o porabi, kakovosti in splošni usodi toaletnega papirja, ki ga uporabljajo v drugi največji slovenski banki. Nesposobnost je usoda, aroganca je lopovščina.

Tisto, kar je najbolj neverjetno, pa je nekakšna malomeščanska "uglajenost" vseh do bank in bankirjev. Mešanica kompromisarskih mnenj "brez bank ne moremo" in "bog ve, kdaj bom potreboval kredit". Ko zmanjka obojega, pa je tu še bajka o državni srebrnini.

Banki v državni lasti tako nista normalni podjetji, ker jima ni treba biti. Če pogledamo odziv slovenske politike na "hipotetični in malo verjetni padec po črnem scenariju", vidimo, da se zakonodajalcem še sanja ne, kaj bi z bankama počeli. Če pa se jim že, se tako močno ne strinjajo, da so kakršni koli ukrepi zaradi nestrinjanja kot oblike vladavine neizvedljivi.
Prav zato je "ljudski glas" prepričan, da v slovenskih državnih bankah sedijo "lažnivci in lopovi". In kot smo poudarili na začetku; enkrat za spremembo ima ljudski glas prav.