Komentarji na spletnih omrežjih so po številu presegli komentarje ob medaljah v Sočiju, kar pa ni kar tako. Ampak še pred kratko in površno analizo vrnitve socializma le bežen odmik v ponavljanje zgodovine. Z demokratičnim socializmom nazaj v besednjaku in s hladno vojno nazaj v geostrateški realnosti se zdi, da uspešno korakamo naprej v preteklost. Ker po demokratičnem socializmu in blokovski delitvi pridejo na vrsto neuvrščeni in tovarne delavcem in tako naprej in tako nazaj.

Najprej in na začetku. Fotografije iz hotela Union kažejo ljudi, ki se smejijo. Kar je za politično zborovanje zelo nenavadno. In naprej … Z velikim zborovanjem Nove levice v ljubljanskem hotelu Union so imeli mediji veliko veselja. V glavnem so iz kongresa brili norce, vsaj prikrito, če že ne odkrito, ker mediji pač radi brijejo norce iz nekoga, ki je medijsko nemočen. Iz festivala domoljubne pesmi so se norčevali le redki. Torej; kljub videzu, da gre za akcijo naivnih romantikov, v najboljši maniri "umetnikov-revolucionarjev", celotno dogajanje le ni tako brezvezno ali anahrono ali smešno, kot bi ga radi prestavili korporativni mediji.

Namreč; medijski svet z briljantnimi kolumnisti in radoživimi komentatorji je eno, volitve, kjer bo "združena levica" pogumno predstavila svoj projekt, pa drugo. Hočemo povedati, da tisoč anonimnih komentatorjev in še tisoč mnenjskih voditeljev ni enako milijonu in več volivcev. In kaj se dogaja v slovenskem volilnem telesu, ni trenutno jasno nikomur ... Edino, kar je zanesljivo, je dejstvo, da se uveljavljene, recimo jim demokratičnosocialistične "meščanske" stranke ubadajo s težavami, kako priti prek parlamentarnega roba.

V Sloveniji ima demokratični socializem v primerjavi z ostalimi evropskimi demokracijami primerjalno prednost. Skozi zgodovino ni bil surov, kot je bil na Vzhodu in ni bil omejen s parlamentarno matematiko, kot so bili veliki socialisti zahodnih demokracij. Hočemo povedati, da sta v Sloveniji približno dva milijona odnosov do teorije in prakse demokratičnega socializma. Kar je v primerjavi z drugimi državami, kjer je odnos do takšne družbene ureditve ali črno-bel ali pa ga sploh ni, ogromen kapital. Rečeno s športnim besednjakom; demokratični socializem ima pri nas bogato tradicijo, a zaradi polstoletne izkrivljene prakse bomo na spomladanskih volitvah prvič imeli priložnost vzpostaviti do njega resnično demokratično distanco. Kajti naslednice socialistične tradicije v devetdesetih so tako hitro zajahale neoliberalni val, da volivcem ni ostalo drugega, kot voliti obraze.

Pa še nekaj zanimivega: v nekoliko podcenjevalnih odzivih na novo strankarsko koalicijo, predvsem z levega političnega pola, je pogosto slišati misel, da ne more biti nič bolj levega, kot je recimo sodobna slovenska socialna demokracija. Kar je seveda neumnost. Preproste in jasne programske zahteve "Nove levice" je sicer mogoče označiti kot populizem, a klasični socialistični program, ki je bil predstavljen v hotelu Union, je vsaj toliko leporečen, utopičen in akademski, kot so politični programi vseh drugih slovenskih političnih strank. S tem, da ima koncept demokratičnega socializma za seboj polstoletno preverjanje v praksi, ali uspešno ali neuspešno, je odvisno od presoje vsakega posameznika, ostali politični programi pa nimajo s slovensko realnostjo nobene stične točke. Demokratični socializem nas ne more več, ne politično ne gospodarsko, presenetiti v nobeni točki, medtem ko tržno gospodarstvo s parlamentarno grotesko pride vsak dan na plano z novo potegavščino.

In še na en trenutek moramo opozoriti. Mogoče škoda, mogoče pa zanimivo, da se bo "Združena levica" prvič potegovala za naklonjenost volilnega telesa prav na evropskih volitvah. Lokalne ali parlamentarne volitve bi mogoče bile primernejše. Če ne drugega, bi volilno tekmo naredile nekoliko sočnejšo. Z evropskimi volitvami in z morebitnim uspehom "Združene levice" pa bo po drugi strani sodobni Sloveniji uspelo to, kar ni rajnki Jugoslaviji celega pol stoletja ... pa kako se je trudila! Vsak morebitni evropski poslanec Nove levice bo poskrbel za "izvoz slovenske različice demokratičnega socializma na Zahod", kar so bile mokre sanje celih generacij slovenskih politikov.