Okrogle mize, predavanja, kulturne in športne prireditve so nas prebujale iz našega navideznega udobja, škodljive pasivnosti, da si začnemo končno graditi prve korake lepše prihodnosti. Tako so opazili oni sami. Upam, da ste se vsaj enega dogodka udeležili! Če ne, vam jih priporočam za drugo leto!

Ja, če želimo, da bo naša deželica pod Triglavom demokratična, potem mora vsak postavati svojo opeko v graditev bolj pravične socialne družbe. Najprej pa se mora odločiti, da sta mu dostojanstvo človeka in njegove pravice svete in si ju res želi. Nimamo samo pravic, ki jih največkrat zelo dobro poznamo. Najprej in predvsem imamo dolžnosti do sebe in življenja, ki ga živimo.

Kriza, ki jo močno čutimo, ni najprej ekonomska, ampak antropološka. V njej globoko zanikamo človeka. Najbolj pa nam manjka med nami solidarnosti. Ravno po solidarnosti in dostojanstvu pa so bili v rimskem cesarstvu kristjani prepoznani. Z razvojem gospodarstva in naraščajočo revščino so si oblikovali življenjska pravila, ki jih danes imenujemo družbeni nauk Cerkve. Temelje mu je postavil v 19. stoletju papež Leon XIII. z okrožnico Rerum Novarum leta 1891. Njegove korenine pa segajo veliko bolj nazaj, v učenja Tomaža Akvinskega, svetega Avguština in ne nazadnje v nauk Svetega pisma. To ni ideologija. To niso tudi sistemske rešitve za probleme države. To so moralne drže, ki pomagajo kristjani spoštovati drugega, podpirati in oblikovati družino, mir in skupno dobro. Novi ljubljanski nadškof p. Stane Zore pravi, da živimo vsi v istem prostoru. „Da bi bil ta prostor prijazen, moramo iskati dobro v drugem!“ Saj si želimo prijazen prostor bivanja, ali ne!?

Več kot sedem desetletij je bila združena Evropa naše upanje in zagotovilo miru. Toda danes je tudi Evropa zelo krhka in odvisna od vsakega od nas. Če želimo stabilnost Evrope, si moramo prizadevati za stabilnost naše državice, za pravičnost, resnico, svobodo, za preseganje delitev med nami in skupaj iskati poti iz krize človeka. Izkoriščanje je značilno le za tranzicijsko družbo. Le-ta pa nam kaže lažne stvari, ki naj nam bi prinesle srečo. Zato nasedamo mitom hitrega bogatenja, igram na srečo, denarnim verigam. Ob tem pa izgubljamo svojo svobodo, srečo in mir.

Ali nismo prav kristjani zaradi Kristusovega oznanila, evangelija poklicani, da v slovenski družbi dvignemo pravičnost, da še bolj verjamemo v poštenost. Ne gre za duhovne vrline, ampak nujen gospodarski dejavnik. Prostovoljci Slovenske karitas pomagajo neštetim med nami, ki trpijo pomanjkanje. Zato tudi od krščanskih politikov pričakujemo, da so sočutni do trpečih ljudi v naši družbi, da zavrača kulturo izključevanja in neenakosti. Prav od kristjanov pričakujemo, da snujejo nove oblike delovanja in spoštovanja, da so pošteni, da živijo od svojega dela, ne od ubogih, da so odločni, vztrajni v odločitvah in ne skrivajo svojega prepričanja.

Zato vsi ljudje dobre volje, ki želite z novim civilnim družbenim naukom prinesti spremembe za boljši jutri, skočite ven!