Razplet finala med Lakersi in Miamijem (4:2) ni nobeno presenečenje. Ekipa iz Kalifornije je dobro izkoristila fizično premoč, kar se je še najbolj kazalo pod obročem (razmerje v skokih je bilo 45:37 v njihovo korist).

Če dodamo še Miamijeve težave s poškodbami in zelo razigrane Jezernike pri trojkah (na začetku mehurčka v Orlandu so bili v tej prvini izrazito skromni), se drugače kot z njihovim 17. naslovom ni moglo končati.

Po sestavljanki igralskega kadra bi sicer težko sodil, da gre za najboljšo ekipo, a na koncu šteje le izid, razplet nenavadne koronske sezone pa je okronal prav Lakerse. Pri tem jim je šel na roko tudi razplet, najprej so odpravili Portland, ki je precej energije porabil z lovom na končnico, nizki Houston jim je izrazito ustrezal, sledil je utrujeni Denver, ki je večino nabojev porabil pri nepričakovani zmagi nad prvimi favoriti LA Clippersi, za piko na i je sledil še zdesetkani Miami.

LeBron James v resnici še nikoli ni imel tako lahke poti do zmage. A če pogledamo na njegovo desetletje, v katerem je kar devetkrat zaigral v finalu, je jasno, da se dolgoročno stvari (če želite ekstremi) izničijo. Na drugi strani ekstrema je bilo brez dvoma zlato obdobje Golden Stata, ki je s strašljivo ekipo okrog Stepha Curryja in Kevina Duranta v finalih trikrat predstavljal previsoko oviro. Na lažji strani je imel še eno tovrstno izkušnjo, ki pa se zanj ni najbolje končala, LeBron si v resnici poraza proti Dallasu 2011 še zdaj ne more oprostiti.

Naslov Lakersov je tesno povezan s prihodom agilnega in vsestranskega Anthonyja Davisa, brez katerega bi Lakersi le stežka prišli popolnoma do konca. James je bil v ozadju precej aktiven pri novačenju Browa. Že po koncu lanske sezone sem ocenil, da James še nikoli ni imel tako dobrega soigralca, kar so mi poznejši dogodki v tem le še potrdili. LeBron v drugi polovici kariere, ko je imel v rokah občutno moč kadrovanja, nikoli ni prisegal na mlade in nadarjene ekipe, ampak na precej bolj izkušene igralce. Na podoben način je osvojil prav vse prstane. Lakersi, ki so zaradi dolge suše neigranja v končnicah lahko sestavili res mlado in nadarjeno ekipo, so jo izgubili v dveh potezah. Za to pa so dobili dva izkušena igralca, ki sta bila na koncu ključna pri zmagovalnem razpletu.

Četrti LeBronov naslov seveda spet vzbuja primerjave z Michaelom Jordanom. O (ne)smiselnosti tega početja je bilo še veliko rečenega, zatorej le eno dejstvo, ki povezuje oba velikana te igre. Oba sta v prvi tretjini kariere igrala brez soigralcev, ki bi bili vsaj približno na njuni kakovostni ravni oziroma razredu. Košarka je ekipni šport, v katerem en superigralec praviloma ne more prinesti prvenstva. Tako kot je Michael Jordan potreboval svojega Scottieja Pippna, je LeBron James potreboval svojega Dwyana Wada/Kyriea Irvinga/Anthonyja Davisa.

Batman brez svojega Robina ne more zmagati.

PS: Pred dnevi sem bil na Twitterju izzvan, naj napišem ("sčaram") kolumno, v kateri naj LBJ razglasim za najboljšega košarkarja vseh časov. O tem pa več ... jutri.