Kolesarji so ta mesec prenehali tekmovati na najvišji ravni. Skoraj v isti sapi, ko je bila potegnjena črta, se je že začelo gledati v prihodnjo sezono, ko bo nesporni vrhunec − tako kot vedno − Dirka po Franciji. Organizatorji so v odmevni predstavitvi razkrili, kako so zarisali tritedenski spektakel, ki bo v nasprotju z zdaj ustaljenim koledarjem trajal dan več, dodatni prosti dan bo namreč namenjen selitvi iz Danske v Francijo.

V zadnjem podkastu SOS-odmev je kolesarski delavec in prodorni analitik Martin Hvastija ponovil svoje stališče, da pri Jumbu Vismi (vsaj na Touru) ne stavijo vedno vsega na kapetana Primoža Rogliča: "Ko se začne tako velika dirka, je jasno, da morajo vsi 10 dni delati za vodjo, da ta ne pade. Ko pa pridejo ključne etape, mora kapetan pokazati svoje sposobnosti. To jim za zdaj še ni uspelo."

Ni treba biti vrhunski znanstvenik, da bi ugotovili, kaj je tisto, kar najbolj žene Rogliča. Rumena majica v Parizu, seveda. Torišče mnenj je odprla napoved nizozemske ekipe, da bo imel Wout van Aert (predvidoma) svobodne noge, da leta 2022 napade zeleno majico. "Moja naslednja želja je zelena majica na Touru. To željo sem prestavljal dve leti, ker smo v ekipi sledili višjim ciljem. Ko je Roglič letos odstopil, sem dobil več svobode, a sem se želel varčevati za olimpijske igre. Ko gledam nazaj, verjamem, da sem se pravilno odločil. A v prihodnosti − upam, da že naslednje leto − bo zelena majica postala moj cilj," je drugi kolesar sveta konec avgusta povedal za Wielerflits.

Na družbenih omrežjih se je hitro razživela debata o taktiki Jumba Visme na naslednji dirki vseh dirk: ali energijo in taktiko prilagoditi lovu na rumeno ali zeleno majico? Ali celo obe? Besede so odmev hitro dobile tudi med belgijskimi in nizozemskimi spremljevalci tega napornega športa. Nikakor ni bilo presenečenje, da so bili argumenti precej zaznamovani z nacionalnim ključem sodelujočih.

Dva ekstremna vidika, ki sta mi morda še najbolj ostala v spominu, letita prav na neredek belgijski pogled na oba velezvezdnika, van Aert kot fantastični vsestranski kolesar, ki se žrtvuje za Rogliča in slednji kot kolesar, ki ob zaključku tritedenskih dirk prelahko vse zapravi (kako bi vi lepše opisali angleški izraz choker)?

Dobro razumem te poglede, ki pa imajo vseeno premalo konteksta. Roglič se je na petih Grand Tourih realno boril za zmago, ob treh kljukicah pa je še dvakrat doskočil na zmagovalni oder, pri čemer se rado pozabi, da je imel na Giru ogromno želodčnih težav (nekaj pa tudi posledica padca), pred Tourom 2020 pa ni mogel trenirati kronometra zaradi posledic padca na Dofineji.

Jumbo Visma je v tem trenutku kolesarskega prostora in časa velikan in spada med tiste redke ekipe, ki so enostavno ustvarjene za lov na skupno zmago. Rumena (rožnata ali rdeča) majica so na tritedenskih dirkah neprimerno več vredne kot preostale majice. (Ta ocena je lahko pri določenih pokroviteljih v kolesarsko bolj posvečenih državah lahko tudi drugačna). Vse kadrovanje je usmerjeno prav proti temu cilju, proti kateremu stremijo: kakovostni kolesarji za klanec (Sepp Kuss), lokomotive po ravnem (Rohan Dennis), kapetan (Roglič) in njegov prvi oproda, ki je v vsakem trenutku sposoben, da se prelevi v ekipno številko 1 (Jonas Vingegaard). Sočasni lov petega kolesarja na precej manj pomembno nagrado enostavno pomeni razbijanje energije in resursov, ki se tako ali tako izgubljajo zaradi samega napora, nepredvidenih padcev in odstopov.

Zato je popolnoma logična usmerjenost energije v največji cilj, se pravi na rumeno majico. Kruta realnost pa je seveda ta, da tudi 100 odstotkov nemalokrat ni dovolj. Veliko pa pomaga vsaj jasno izražena podpora. Roglič jo je na Vuelti vedno dobil, vedno pa jo je znal prekovati v končni cilj.

PS: Seveda pri interpretaciji tega besedila lahko tudi sami izpostavite moj nacionalni ključ, a glavno bistvo zapisa izvira iz vrednosti in pomena rumene majice.