29-letni podajalec Indianapolisa je po pripravljalni tekmi, na kateri zaradi poškodbe ni igral, stopil pred novinarje in sporočil, da se je upokojil. Čustveno in na robu solz se je spominjal začaranega kroga poškodb, bolečin in rehabilitacij, ki ga niso oropale le zdravja, ampak ljubezni do športa.

Sorodna novica Nevroznanost vse bolj navzoča na (ameriških) sodiščih

Ameriški nogomet je tako ali tako eden najnevarnejših športov, ki ima zelo neprijetne in dolgoročne posledice za moderne gladiatorje. Če se ti pred desetletji niso (niti dobro) zavedali, kako tvegano igro v resnici igrajo, je danes vsaj javno precej bolj izpostavljena karta zdravja. Ta vseeno nima tako prepričljive moči, pomislimo le na denarne nagrade, ki v teoriji ne pomenijo le rešenega eksistencialnega vprašanja za samega igralca, ampak pogosto tudi za celotne družine in potomce. V teoriji seveda.

Andrew Luck je v svoji sedemletni profesionalni karieri zaslužil malenkost manj od stotih milijonov dolarjev, zato bi marsikdo lahko pomislil, da se je morda celo boječe umaknil. A po neuradnih podatkih lastnika Coltsov se je Luck z upokojitvijo odpovedal morda celo pol milijardi dolarjev. 500 milijonov dolarjev!? Ne, denar še zdaleč ni bil glavni motiv pri Luckovi odločitvi.

Vse se seveda vrti okrog zdravja in poškodb.

Bil je izrazito nadarjen, generacijski talent, leta 2012 je bil prvi izbor nabora. Veliki Peyton Manning je moral zaradi njega zapustiti Indianapolis. Prve tri sezone je odigral vse tekme rednega dela sezone, Coltse je vedno popeljal v končnico, vsako sezono so skupaj naredili korak naprej. V sezoni 2014 so se prebili vse do konferenčnega finala, kjer so Coltsi pogoreli proti New Englandu, v razvpiti tekmi, ki je dobila vzdevek "deflategate".

V drugi polovici kariere so sledile preštevilne poškodbe, ki so ga ustavile, presekale in prevečkrat peljale na vlakec smrti poškodbe–bolečine–rehabilitacije. Tako je izpustil celotno sezono 2017, lani se je vrnil, prejel nagrado za igralca, ki je najbolj napredoval, a po koncu sezone spet dobil poškodbo. Tokrat meč in gležnja. Rehabilitacija naj bi trajala le nekaj tednov, a proces se je zavlekel čez celotno prosto obdobje, pa nato pripravljalni tabor in na koncu že v pripravljalne tekme. Vse do težke odločitve, ko je stopil pred novinarje.

Pri Lucku gre za splet nesrečnih okoliščin. Je velik in korpulenten, približno enake postave kot Ben Roethlisberger. V prvih letih je imel okrog sebe, milo rečeno, zelo slabo napadalno linijo, ki ga je pogosto pustila na cedilu. Posledice so prišle v prepogostih udarcih in srečanjih bližnje vrste s tlemi. Marsikateri igralec nasprotne obrambe je le presenečeno opazoval, ko se je podajalec pobral in tekmeca potrepljal po ramenu "dober udarec, stari."

V marsičem je bil drugačen, njegova vljudnost ni bila zaigrana, ampak odraz spoštovanja, zaljubljenosti v ta šport, v igro, v detajle, v zavedanje, kako naporni in dolgotrajni so koraki do končnega cilja. Ta se ne odraža vedno le v Super Bowlih, ampak osebni rasti. Njegova ocena, boleče tehtanje in izbira zdravja, je brez dvoma znak osebne rasti.

Odločitev je bila boleča in neprijetna. Zanj, vodstvo kluba, soigralce, navijače in samo podobo Lige NFL. Morda mu bo kdaj žal, morda si bo nekoč premislil. Brez dvoma pa mu bo hvaležno vsaj telo.

PS: Andrew Luck je pred časom ustanovil knjižni klub. V spodnjem videu je razložil svojo motivacijo za ta projekt.