Navdihujoče je opazovati njegovo tabelo dosežkov.

Postopoma se je razvil v kolesarja, ki je zmožen poseči po najvišjih uvrstitvah na treh največjih dirkah. Po zadnjem presežku na Giru manjka le še zadnja in najtežja pika na i – zmaga na tritedenski dirki. Nekaj kar je bilo pred desetletjem za slovenskega kolesarja (in navijača) zgolj znanstvena fantastika.

Končnemu cilju je bil blizu že lani, ko je najprestižnejšo Dirko po Franciji končal na četrtem mestu, za rumeno majico, ki jo je oblekel Geraint Thomas, je zaostal tri minute in 22 sekund. Na Giru je zaostanek za končnim zmagovalcem še zmanjšal, Ekvadorec Richard Carapaz mu je ušel za dve minuti in 30 sekund.

Pogljemo igro številk

Opomba: Zaostanki v tabeli so preračunani glede na zmagovalca Carapaza. Minus pomeni, da je posamezni kolesar v primerjavi z Ekvadorcem pridobil, plus pa izgubil.

Primož Roglič je lani na Touru izgubil predvsem na kronometrih, kjer je pridelal več kot dve minuti zaostanka. Tokrat je bila slika obrnjena, saj je na kronometrih proti končnemu zmagovalcu pridobil polčetrto minuto, a si je daleč največ zaostanka nabral na gorskih etapah, kjer mu je Carapaz ušel za več kot šest minut. Kar je iz Primoževega stališča najbolj skrb vzbujajoče – ta razlika bi bila lahko še višja. Carapaz je v zadnjih dneh namreč le nadzoroval tekmece. Če bi takrat še lovil zmago, bi najbrž dodal še kakšno minuto.

Z letala se je videl ključni Rogličev primanjkljaj, ki je slišal na ime Jumbo Visma. Dogajanje v 14. etapi, ko je poljubil ograjo, je bil le kronski primer vseh težav. Na skoraj vseh klancih je ostal brez pomoči in trošil dodatno energijo z logističnimi opravki. Ob tem je tretje mesto brez dvoma še večji uspeh.

Zasavski orel slovi kot kolesar, ki dela malo napak in jih le redko ponavlja. Ena od teh se mu je tokrat pripetila po etapi s ciljem na Courmayeur, kjer je zaužil preveč sladkorja, kar je bil vzrok za večdnevne težave z želodcem, ki so mu pobrale ogromno moči. Po tej etapi je praktično vsak dan v gorah izgubljal dragocene sekunde.

Izpostaviti pa velja še nekaj. Vsakemu kolesarju ustreza določen profil in dolžina dirk. Vsaj v tem trenutku se zdi, da je nekdanjemu smučarju skakalcu morda bolj pisan profil francoske pentlje, kjer običajno ni tako ekstremno brutalnih in dolgih klancev, kot smo jim bili priča v italijanskem krogu. Že ob koncu lanske sezone si je zadal cilj, od katerega ne odstopa ‒ Tour 2020. Tretje mesto ravno na Giru je tako le dolga (in uspešna) etapa do Pariza.