Tiger Woods je bil ob prelomu stoletja izrazito priljuben, prepoznaven in dominanten. Eden njegovih opisov je bil "Michael Jordan golfa". Da, tako velik je (bil) Michael Jordan. In je še vedno.

Njegova prevlada v 90. letih je bila silovita, s Chicagom je šestkrat osvojil Ligo NBA, nanizal dva trojčka in svet pretresel z dvema upokojitvama. Druga, leta 1998, ni bila več tako presenetljiva, saj se je že na začetku sezone precej glasno govorilo, da bi bila lahko njegova zadnja. To je bil najbrž tudi razlog, da so pri NBA-ju sklenili dogovor s Chicagom in s svojimi kamerami spremljali vsak trenutek zadnjega plesa, kar je postal temeljni kamen za dokumentarno serijo The Last Dance.

Šele leta 2016 so si vse vpletene strani dale roko in dogovorile za nastanek serije, pri čemer sta imela NBA in Jordan veto na uporabo vsakega posnetka. Jordanovo podjetje je bilo med (skritimi) producenti serije, kar je tudi ključna kritika celotnega izdelka. Kako lahko zagotoviš čim bolj nepristranski pogled na glavnega junaka, če ima ta besedo prav pri vsaki sekundi skoraj deveturnega izdelka? Ne moreš.

The Last Dance je v prvi vrsti nostalgično potovanje v preteklost, ko se je igrala res dobra košarka. Beseda nostalgija se običajno povezuje s primernikom bolje. Da, nekoč je bilo bolje. Nekoč je bilo VSE bolje. Ne le šport, tudi glasba, ljudje, odnosi, družba ... Kar seveda ni res. Preteklost ni nujno boljša, vsekakor pa je drugačna. Ključni element nostalgije je v tem, da se ljudje raje spominjamo pozitivnih kot pa negativnih dogodkov.

Liga NBA je bila pred četrt stoletja precej drugačna, gotovo je bila precej bolj groba, kar nas v seriji spomnijo posnetki zelo ostrih prekrškov, ki so se nemalokrat končali s krvjo. Jordan je sredi 80. prišel v ligo, kjer sta dominirala Magic Johnson in Larry Bird, videl je njuno zmagoslavje, želel je stopiti na njuno raven in ju preseči.

Serija je sestavljena iz dveh časovnih osi. Prva se dogaja v sezoni 1997/1998, druga pa spremlja Jordanovo življenje, na koncu se v zadnjem delu obe združita. Tako ne spoznamo le njegovega zmagoslavja, ampak tudi poraze in motivacijske vzgibe, ki so ga usmerjali na zmagovalno pot. Jordan je zelo rad zmagoval, a še bolj je sovražil poraze. Na več mestih tako spoznamo različne "male poraze" (zasenčil ga je nasprotni branilec, ni dobil nagrade MVP-ja, ko je mislil, da mu pripada ...), ki jih je kanaliziral v dodatno motivacijo.

To je bil brez dvoma dober uvid v Jordanovo psiho. Seveda ne gre mimo tega, kako ni le dosegel Johnsona in Birda, ampak ju je presegel in pomagal soustvariti NBA kot svetovni produkt, eden od vrhuncev so bile brez dvoma olimpijske igre v Barceloni. Preboj na vseh ravneh mu je uspel še pred časom družbenih omrežij, ki danes igrajo tako pomembno vlogo.

Vsaka zgodba o junaku potrebuje tudi antijunaka. Ustvarjalci so to oznako položili na ramena generalnega menedžerja Jerryja Krausa, ki je glavni krivec, da je ekipa po šestem naslovu razpadla. Krause je pred tremi leti umrl in tako žal ne moremo videti druge strani. V seriji ga sicer vidimo dokaj pogosto v arhivskih posnetkih, a vseeno ostaja grenak priokus. Kar velja tudi ob gledanju starih posnetkov, v katerih se Jordan znaša in izživlja nad Krausom. Jasno je čutiti, da do generalnega menedžerja ni čutil spoštovanja.

In ko smo pri izživljanju. Jordan je bil mojster tega. Njegov dolgi jezik na igrišču je dobro dokumentiran, saj ni bil le mojster z žogo, bil je pravi kralj "trash talka". Serija prikazuje, da je bil pogosto neizprosen do soigralcev, saj je od njih zahteval veliko. Iz tega razloga jih je pogosto dražil tako psihično kot fizično. Nekateri so se zlomili in dokaj hitro odšli drugam, drugi so se mu uprli in s tem v njegovih očeh dobili spoštovanje, v to skupino spada tudi Steve Kerr. Brez dvoma ironično. Mlade radi učimo, da medvrstniško nasilje in ustrahovanje (to bully, ang) nikakor ni prava pot. The Last Dance pa nam želi povedati, da s tem ni nič narobe, saj tovrstnega nasilja ne obravnava kritično.

Ljubiteljem evropske košarke prav gotovo zmanjka kakšna minuta več, namenjena Toniju Kukoču, ki je odigral izjemno vlogo v drugem trojčku. Hrvaški košarkar je uporabljen le kot orodje pri predstavitvi drugih zgodb. Najprej v Barceloni 1992, ko sta se Jordan in Scottie Pippen spravila nanj (le zato, da bi kljubovala Krausu, ki je Kukoča izbral na naboru), drugič v končnici leta 1994, ko je trener Phil Jackson zadnjo akcijo proti New Yorku zaupal Kukoču, kar je ujezilo Pippna in ni želel stopiti na parket. Škoda. Kukoč bi si zaslužil vsaj malce večjo vlogo.

In seveda Pippen. Ni presenetljivo, da se v času predvajanja serije še ni oglasil. Jordan na neki točki sicer pove, da je bil najboljši soigralec, kar jih je kadar koli imel, ne gre pa spregledat tega, da svojo desno roko občasno obravnava precej manjvredno (na neki točki ga opiše kot sebičnega, na drugi pa za delček sekunde s precej dvomljivim pogledom "pokomentira" tekmo, na kateri je Pippen igral z "migreno"). Jordan je bil nekaj posebnega. Soigralci so se ga bali. Ni presenetljivo, da ga v zadnjih letih vidimo zelo pogosto v družbi ljudi, ki jim je očitno najbolj zaupal (varnostniki, trener za fizično pripravljenost ...), ne pa s soigralci.

Zgornje vrstice se morda slišijo preveč ostre in kritične, a Jordan je očitno bil tudi tak. S svojo supernadarjenostjo, treningi, odnosom, delom in predstavami na igrišču je izstopal. Vladal. Kraljeval. "Vsi bi radi bili Michael Jordan za en dan," ga vidimo, kako neštetokrat ponovi pri snemanju oglasa. A biti Michael Jordan je bilo težko, ob nori pozornosti medijev in navijačev se je umaknil v slonokoščeni stolp, kjer ni bilo prostora za soigralce. Nato je stopil na parket, kjer je spet letel in kraljeval, nato pa ponovil ves naporni postopek. In spet. In spet.

The Last Dance je zelo dobra serija, ki nas popelje v preteklost, v um najboljšega v zgodovini košarke, nostalgijo budijo številni arhivski in še nevidni posnetki, serija je zvočno odlično podložena ... Vse to je recept, da se ob ogledu na široko odprejo oči in usta razlezejo v nasmeh. Jordan je več od športa. Zmagovalec. Svetovna zvezda. Simbol. A − kar uči tudi zgodba Horacea Granta − priča smo njegovemu spominu, pogledu in interpretaciji. The Last Dance. The Last Editor*.

- montažer.