Donald Tusk veliko govori o hrani. O torti na mizi. Kadar skuša povedati britanskim slušateljem, da ne obstaja polčlanstvo ali pa ohranitev dela ugodnosti, ki jih prinaša članstvo v EU-ju, in odstranitev tistih delov, ki morda niso najbolj privlačni. Pretekli teden je šel v iskanju prehranskih metafor še dlje, saj je dejal, da bo brexit zelo krut tako za EU kot za Združeno kraljestvo. Nič torte, samo sol in kis, pravi Tusk.

Kako pomemben je brexit za nas, državljane Evropske unije, je za zdaj neodgovorjeno vprašanje. Prvič v sodobni zgodovini se po več širitvah in poglabljanju na področju fiskalne, ekonomske in monetarne politike Unija vrača nekaj desetletij v preteklost, ko Velika Britanija še ni bila članica povezave. V tem smislu brexit ne deluje ravno preveč strašen. Nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing je obe strani pozval, naj ostaneta v mejah zmernosti, ko se pogovarjata o tem, kaj pomeni brexit in kaj prinaša za prihodnjo ureditev odnosov med Veliko Britanijo in tistimi državami, ki ostajajo del EU-ja. Brez panike, pravi starosta evropskega povezovanja.
Medtem se je na Otoku govorilo o mehkem in tršem brexitu, kar je prej omenjeni Tusk zavrnil kot nesmisel, saj da obstajata le brexit ali nebrexit. Se pravi, da VB ostane ali gre. To je tisto, kar so izbrali britanski volivci, in tamkajšnja predsednica vlade Theresa May, ki bo prihodnji teden v Bruslju prvič sodelovala na zasedanju voditeljev EU-ja, pravi, da brexit bo. Pričakovati je, da bo britanska vlada uradno obvestila druge članice Unije o izstopu v prvi četrtini prihodnjega leta. To bi lahko pomenilo, da bi EU znova štel 27 članic poleti leta 2019. Dve leti naj bi namreč potekal postopek izstopa, pri čemer je seveda hitrost odvisna tudi ali pa predvsem od politične volje. Pa tudi od siceršnjega vzdušja v javnostih v posamičnih državah. Predvidevamo lahko, da bodo dogovor o ureditvi odnosa z Združenim kraljestvom potrjevali v parlamentih vseh članic Unije. Se pravi tudi v valonskem, ki je včeraj izrazil nasprotovanje podpisu dogovora CETA s Kanado. Kako se bo ta zgodba razpletla v prihodnjem tednu, ko naj bi članice potrdile sporazum, je še nejasno.

Izstop Združenega kraljestva iz Unije sicer sam po sebi ne bi smel biti prevelik zalogaj, če k vprašanju pristopimo z vidika iskanja skupnih interesov. Drugače pa bo, če se bodo članice EU-ja in pa njene institucije odločile, da je brexit lahko priložnost za prikaz, koliko gorja in trpljenja čaka izstopajoče države. To se sicer zdi retorično pretirano, a vendarle v še nekaj državah članicah nekateri deli političnega sveta izrekajo podobna izstopna stališča. Trši pristop naj bi prepričal tako politiko kot volivce, da je ostati bolje kot odhajati.

Bistveno bolj kot brexit nas lahko skrbi podlaga zanj. Populistično nakladanje in razvijanje podlage za protiretoriko. Ni pomembno, proti komu ali čemu. Proti pač. Treba se je namreč zavedati, da se bo očitno brexit začel uresničevati v obdobju nizozemskih, francoskih in nemških volitev. V vseh teh državah obstaja močna (bolje rečeno, vse močnejša) skepsa do evropskega projekta. S populizmom in oportunizmom. Z jasnimi in preprostimi sporočili, ki se vtisnejo v spomin. Brexit je bil izrazito tak primer. O posledicah so na Otoku razmišljali le redki. O posledicah retorike, kot jo vodijo Marine Le Pen, Geert Wilders, Nigel Farage, Donald Trump, pa tudi Viktor Orban, bomo očitno lahko še razmišljali, saj se je ta retorika kar dobro prijela, kjer koli so jo usmerili med ljudi. Vemo pa, kam je na evropski celini v preteklem stoletju vodila tovrstna negativna, protiretorika. Pogumni novi svet, v katerem bi retoriko in "resnice" z družbenih omrežij (FB, Twitter) dopolnila še politična moč, je misel, ki ne ustvarja pretirano sladkih občutij.