Šolanje na daljavo. Foto: Reuters
Šolanje na daljavo. Foto: Reuters

Kot je bilo zaslediti v medijih, da je šola postala boj, in to "predvsem boj za pozornost učencev, ki med videokonferencami igrajo igrice in tipkajo sporočila", pa ni korekten opis pouka na daljavo, ki ga šole v danih razmerah in ob veliki pomoči staršev izvajamo za naše učence. Šola na daljavo se ni zgodila zaradi preigravanja moči politikov, prav tako se ni zgodila zaradi teorije zarote, vanjo nas je prisilila pandemija novega, izredno nalezljivega in za določen del populacije tudi izredno smrtonosnega virusa. Virus nam je s 75 milijoni okuženih in smrtjo več kot 1,5 milijona svetovnega prebivalstva v približno enem letu pokazal, kako ranljivo je človeško življenje in z njim naša civilizacija. In šola na daljavo se ni zgodila zaradi ministrstva in zavoda za šolstvo, zgodila se je kot del ukrepov pri zagotavljanju osnovne pravice do zdravja in življenja vseh ljudi v državi.

K pisanju so me spodbudile izjave, ki so v kontekstu posploševanja omalovažujoče do slovenskih učencev in nespoštljive do vseh učiteljev. "Med preverjanji imajo mnogi kar naenkrat težave s povezavo. Učitelj je proti temu argumentu nemočen, in to učenci vedo in s pridom zlorabljajo," je primer izjave, ki vse učence postavlja v vlogo nediscipliniranih mulcev, ki jih zanimajo samo igrice in goljufanje, učitelje pa v vlogo nebogljene žrtve. Res je, nekateri učenci igrajo igrice, nekateri se smejijo in uganjajo kakšne drugačne digitalne norčije, s katerimi želijo pridobiti pozornost svojih vrstnikov, nekateri celo prikladno izgubijo povezavo. Toda, roko na srce, ali med poukom v šoli ni smejanja, klepetanja, špricanja in celo plonkanja med pisanjem testov? Ali se učitelji v razredu ne srečujejo z izzivi reševanja in preprečevanja neželenega vedenja?

Barbara Kampjut je ravnateljica OŠ Franceta Bevka. Foto: Osebni arhiv
Barbara Kampjut je ravnateljica OŠ Franceta Bevka. Foto: Osebni arhiv

Med izbiro ne imeti pouka ali pouk na daljavo je bila izbira logična. Zavedati se moramo, da smo s šolo na daljavo v izrednih razmerah ohranili delček normalnosti in vere v to, da se bo kmalu vse obrnilo na bolje. Je otrokom in mladim težko? Da, zelo. Bi bilo zanje bolje, da bi bili v šoli? Da, zagotovo. Ker šola ni le prostor pridobivanja znanja z različnih predmetnih področij, je tudi ali pa glede na novo pridobljeno izkušnjo predvsem prostor vzgoje, učenja družbeno sprejemljivega vedenja in odnosa z drugimi človeškimi bitji, je prostor, v katerem se skupaj smejemo in navdušujemo, pa tudi jočemo in prepiramo. Učimo se sprejemanja različnosti, kako spoštljivo živeti drug z drugim in drug ob drugem. Zato mora država učencem, dijakom in študentom čim prej omogočiti vrnitev v šolo, a ob upoštevanju vseh priporočil zdravstvene stroke, ki nam bodo omogočila zagotavljanje varnosti tako za učence kot vse zaposlene.

V tem času pa ne sporočajmo naši mladini toliko negativnih sporočil, to ni dobro za njihovo psihično stabilnost. Naloga vseh odraslih v tej državi je, da jih opogumljamo za ohranjanje stika s šolo v skladu z njihovimi trenutnimi zmožnostmi, predvsem pa jih moramo pomirjati in jim dajati občutek varnosti. Iz izrednih razmer se morajo v normalne vrniti s čim manj travm. In to je naša odgovornost. Zato nikar ne govorite našim otrokom, da so prepuščeni sami sebi in lastni odgovornosti in da se učitelji spreminjajo v instagram vplivneže, ki med seboj tekmujejo za všečke učencev.

Ali se zavedate, koliko ur izobraževanja je za našimi učitelji in koliko digitalnih kompetenc so pridobili v nekaj mesecih? Ali se zavedate, da bodo vseh teh znanj o sodobnih didaktičnih pristopih naši učenci deležni, ko se bodo vrnili v šolo? Trdno verjamem, da je s korono končno odklenkalo duhamornemu frontalnemu pouku, pri katerem so trmasto vztrajali nekateri učitelji. In ali verjamete, da lahko nekatere stvari pri pouku na daljavo potekajo dobro ali celo bolje kot v razredu? Ne govorim na pamet, izhajam iz rezultatov ankete, ki smo jo izvedli osnovnošolski ravnatelji Mestne občine Ljubljana. Izkazalo se je, da je sodelovanje in timsko delo med učitelji sedaj postalo nekaj običajnega, inovativnost pri izvedbi pouka, empatija in pripravljenost pomagati, ki jo izkazujejo učitelji v času pouka na daljavo, pa je presegla vsa pričakovanja. Naj nadaljujem: zaradi prerazporeditve dela učiteljev je učna pomoč zdaj zagotovljena skoraj vsem učencem, ki jo potrebujejo; nekaterim učencem z vedenjskimi težavami in otrokom s posebnimi potrebami tak način dela zaradi omogočenega lastnega tempa dela bolj ustreza kot delo v šoli, redno opravljajo svoje zadolžitve in so uspešni. In ne boste verjeli, učitelji imajo celo boljši vpogled v delo vsakega učenca posebej, saj je več individualiziranih povratnih informacij učiteljev za veliko več nalog oz. izdelkov učencev. In tudi v času epidemije učenci ustvarjajo in njihova domišljija nima meja. Ko bi le lahko videli, kakšne nastope in prireditve učenci s svojimi učitelji pripravljajo v teh dneh. Ravnatelji smo nanje izredno ponosni.

Ko ravnatelj dobi še sporočilo starša "/…/ ta naša učiteljica je zlata vredna, motivacija je na višku, razlaga je top, prijaznost /.../," je ves trud poplačan. In prepričana sem, da to ni le slika ljubljanskih osnovnih šol.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.