Ne glede na to, kako dobronamerni so bili novi odloki vlade, ki zadevajo otroke in šole, so že, preden bi sploh lahko želi želene učinke, prinesli hudo razburjenje, saj so porušili ravnovesje in zaupanje med šolo in starši, ki se je, gotovo ne brez težav, vzpostavilo po uvedbi protokolov, ki so veljali do zdaj. Poleg tega pa ukrepi v veliki meri prelagajo odgovornost za reševanje covidne situacije na šolski sistem.

Če je bil šolski sistem kolateralna škoda v drugem valu epidemije, zdaj v očeh odločevalcev postaja hkrati glavni krivec za širitev okužb in – takoj za delom zdravstva, ki dela s covidnimi bolniki – druga bojna linija spopada z virusom. Kot da sta naša prihodnost in uspešnost pri zajezitvi četrtega vala odvisni le od tega, kako se bodo proti covidu borili v šolah. Ne pa prav vsi državljani skupaj.

Nadalje so vladni odloki še dodatno poglobili nezaupanje v družbi na več ravneh. Ob tradicionalnih slovenskih političnih delitvah imamo zdaj še delitve na šolo in na starše; na starše in zdravnike; na učitelje in učence; na tiste, ki imajo otroke, in tiste, ki jih nimajo, na starše, ki podpirajo ukrepe, in na starše, ki jih ne; na učitelje, ki jim ne bo težko izvajati ukrepov, in na tiste, ki v njih ne vidijo smisla.

Če so se šolniki znašli med dvema ognjema – med vladnimi odloki, ki se lahko izkažejo za neustavne, in delom staršev, ki nanje izvajajo pritisk; med svojim pedagoškim poslanstvom in tem, da, kot pravijo sami, postanejo policaji in hkrati tudi zdravstveni delavci, lahko nekaj podobnega rečemo tudi za otroke, ki jih naša ustava v 56. členu še posebej varuje.

Pogojuje se jim vstop v šolo – ne pa v trgovine -, okrnjena je torej njihova osnovna pravica do izobraževanja. Poleg tega se bodo nekateri znašli tudi v čustveno napeti situaciji, ko se bodo odločali med navodili staršev in navodili učiteljev, ki si bodo nasprotovala. Ne le družina, v kateri se lahko zaradi dogajanja harmonija poruši, tudi šola lahko postane stresno in prisilno okolje, v katerem so počutijo še bolj ranljivi, osamljeni, obremenjeni. Med učitelji in učenci ter med vrstniki samimi se bodo delali dodatni pritiski in razlike. In vse to bodo posledice odločitev, ki jih otroci ne sprejemajo sami.

Medtem ko odrasli drug drugega obtožujemo, si nasprotujemo, se prepričujemo in, vsaj upam, iščemo tudi rešitve, bodo najkrajšo potegnili otroci. Seveda ne vsi. Večina jih bo prerasla brez težav, nadomestila zamujeno, a že zdaj vidimo, da postelj in kadra primanjkuje tudi na kliničnih oddelkih otroške psihiatrije. Če med nami ni zaupanja in če drug drugemu kažemo mišice, pri tem pa ne vidimo otrok, potem smo to vojno že izgubili.