Pravilna beseda je najbrž enakopravnost. Prva beseda namreč označuje lastnost. Dva avtomobila iste znamke sta lahko enaka (še tu bi popolnoma natančna analiza znala poiskati kakšno minimalno lastnost, zaradi katere bi matematični enačaj odpadel), enojajčna dvojčka imata enak DNK, a zaradi vplivov okolja seveda ne razvijata enake osebnosti ...

Enakopravnost - tako vsaj pravi Slovar slovenskega knjižnega jezika - pa je stanje, v katerem vsem pripadajo enake pravice.

Odkar se je šport s pritokom denarja in pozornosti medijev razvil v dobičkonosno gospodarsko panogo, že zdavnaj ne daje prostora za enakost ali enakopravnost. Poglejmo primer nogometa, s tem športom se ukvarja več kot 100 milijonov ljudi, a človek nehote dobi občutek, da mediji bolj ali manj pišemo le o Lionelu Messiju in Cristianu Ronaldu. Kar seveda ni res, a nesorazmernost je seveda še kako opazna.

Opazna pa je tudi razlika v desnem žepu, kakor plačo simpatično označuje moj sodelavec. V elitnih ligah, kjer so gospodarske razmere urejene in omogočajo udejstvovanje globalni kakovosti, seveda še vedno obstajajo precejšnje razlike znotraj enega razreda (lige), a absolutne številke so tako visoke, da si s tem nihče ne beli glave. V Sloveniji je razmerje podobno, a absolutne številke so toliko nižje, da nekateri prvoligaši dobesedno igrajo le za peščico evrov. Nič čudnega, da dobršen del profesionalne lige lahko dobi še predpono pol.

Boljši športniki (kar koli to že pomeni) so plačani več in s to logiko pravzaprav ni nič narobe. Ta se pravzaprav skriva že v evoluciji, bistvu narave. Boljši osebki (kar koli to že pomeni) so imeli vedno večje možnosti za preživetje.

A naša vrsta je v primerjavi s preostalimi napredovala do točke (samo)zavedanja. Če torej ni enakosti in enakopravnosti, bi lahko obstajala vsaj enakopravnost v izhodiščnem položaju, ki bi vsaj v teoriji omogočala napredovanje, mar ne? To pa je seveda vprašanje, ki se dotika družbe kot celote, ne le športa.