Dosti bolj povedno pa je, da na svetovnem prvenstvu tekmuje približno 1500 športnikov, akreditiranih pa je 2000 novinarjev. Poleg je velik del pomožne infrastrukture, postavljene na prvenstvu, namenjene medijem. V izteku otroških skakalnic najdemo reportažna vozila in medijsko središče, nasproti izteka skakalnic in na tekaškem stadionu sta "razgledna stolpa", od koder imajo reporterji dober pregled nad dogajanjem. Na progi ne najdemo le podestov s kamerami, temveč tudi dve posebni vrsti "štartnih" številk, ki omogočata dostop fotografom ("Photo") in strokovnim komentatorjem ("Media exp."). Nič od tega sicer tekmovalcev ne zadeva neposredno, razen če na progi srečaš katero od legendarnih imen teka na smučeh, denimo Pettra Northuga, ki je strokovni komentator norveške TV2.

Nam je namenjena mešana cona. To je območje, na katerem se tekmovalci srečajo z novinarji po končanem tekmovanju. Gre za koridor, vzdolž katerega so razporejeni predstavniki raznih medijev s svojimi kamerami, mikrofoni, diktafoni in beležkami. V Planici poteka mešana cona vzdolž tekaškega stadiona in je dolga približno 200 m. Precej. Sprehod skozi mešano cono po tekmi je naša dolžnost in novinarjem omogoča, da instantno dobijo sveže izjave, mi pa imamo zagotovilo, da nas bodo izprašali ob znanem in omejenem času in na znanem mestu. Skratka, da bomo potem imeli mir.

Takoj po prihodu v cilj se mikrofon pod nos pomoli zgolj zmagovalcu. Ta prva izjava je namenjena Doris (medijski koordinatorki Mednarodne smučarske zveze) in je običajno dokaj splošna, ker so si pač občutki zmagovalcev na vseh tekmah zelo podobni, poleg tega pa po prihodu v cilj le redkokdo zmore povedati luciden in zanimiv komentar o poteku tekme in razmerah.

Vsi preostali, ki nas ta privilegij ne doleti, se lahko po prihodu v cilj oblečemo, nadihamo in uredimo svoje psihofizično stanje. Tako pripravljeni se sprehodimo skozi mešano cono, ki pa ni le prostor za naše izjave, temveč tudi za sponzorje. Logotipi na oblačilih morajo biti vidni in na pravem mestu. Na vstopu v mešano cono nam opremljevalci v roke dajo lično spet par smuči in palic, kar precej olajša prenašanje in pozicioniranje rekvizitov. Vzdolž koridorja so predelki z novinarji, na prvem mestu je RTV Slovenija, kjer se bomo zagotovo ustavili, sledijo tuje medijske hiše, ki jih zanimamo zgolj občasno. Takrat nas tudi oni pocukajo za rokav, v Planici jih zanima predvsem to, kaj pomeni imeti svetovno prvenstvo doma.

Tovrsten način zbiranja izjav je zelo pretkan, ker novinarji športnike dobijo ravno prav polne endorfinov in vtisov s tekme, zaradi česar smo dobro pogovorljivi in veliko bolj neposredni kot sicer. Resda pa se proti koncu mešane cone, ko že sedmič razlagaš potek tekme in svoje občutke, ko te že zebe in te ujame utrujenost, tvoje govorniške sposobnosti hitro zmanjšajo.

Dodaten izziv je odgovarjati v različnih jezikih, saj imaš občutek, da se ti zaradi megle v glavi znanje jezika zmanjša za eno stopnjo glede na lestvico SEJO. Ko odgovarjaš že v četrtem jeziku, pa v glavi nastane prava babilonska zmešnjava in samo upaš, da nisi izumil svoje variante esperanta.

Občevati s sedmo silo je včasih vznemirljivo, spet drugič naporno. Je del športa in ima svoj namen, pomembno je vzajemno sodelovanje. Vedno so dobrodošla izvirna vprašanja, športniki pa se lahko potrudimo z izvirnimi odgovori. Enako velja za spoštovanje in razumevanje. Konec koncev smo del istega posla.