Našli so ga v brilijantni domislici »pluralizma znotraj partije«, ki je prodor novih idej tako uspešna zaustavila, da se je v socialistični politiki ohranila do danes.

Kaj sploh je pluralizem znotraj partije? To je načelo, da je v družbi zaželeno razmišljati, govoriti in objavljati prav vse, kar utrjuje socialistične dogme.

Dva temelja takšne lažne mnenjske različnosti sta: nedotakljiva ideja in njene izpeljanke. Da bi se ustvarilo vtis, da se sme o nedotakljivi ideji kritično razmišljati, se je zaželeno nenehno prepirati o njenih izpeljankah, ki pa jo vse po vrsti utrjujejo. Kot tisti kitajski pregovor: »Naj cveti sto cvetov, dokler so vse krizanteme.«

Primer tvorjenja pluralizma znotraj partije je, denimo, preglasitev razmiselka o smiselnosti državnega lastništva podjetij z ognjevito polemiko o tem ali je najboljša odločitev občinsko, državno ali zadružno lastništvo. Na ta način se pritrdilen odgovor na osnovno vprašanje vsili kot neprizivno resnico.

Na državnozborskih volitvah se je v Slovenijo po 32 letih zmagoslavno vrnil socialistični totalitarizem z vsemi svojimi slabostmi; s podivjanim revanšizmom, željo po obvladovanju vseh podsistemov družbe in spremljajočimi političnimi čistkami ter težnjo po pluralizmu znotraj partije, preoblečeno v depolitizacijo.

To slednje bodo najprej občutil mediji. Socialistične stranke so nam obljubilo raj na zemlji, uresničevati pa ga bodo začele s podreditvijo vseh medijev v državi in z utišanjem vseh kritičnih glasov. Dane obljube je namreč mnogo lažje izpolniti, če ni več nikogar, ki bi preverili, ali so res izpolnjene. Vsaka vlada samo sebe vedno oceni odlično.

Časovni zamik med volitvami v Državni zbor in imenovanji na RTV je bil zadnja leta res posrečen. Vladajoče koalciije ob svojem nastopu niso mogle zamenjati vodstva RTV, ki ga je ob koncu mandata nastavila prejšnja vlada. Zato je bila RTV lahko cel mandat kritična do nove oblasti.

In tako je pred tremi meseci, po sedemnajstih letih, priložnost imenovanja programskega sveta prvič dobila desno- sredinska koalicija. Ko je izgubila volitve se je vzpostavilo idealno stanje da RTV, okrepljena z desno- sredinskimi člani programskega sveta, kvalitetno opravlja svojo nalogo in je kritična do nove oblasti.

Vendar pa ta model deluje le, dokler so na oblasti liberalci ali demokrati. V trenutku, ko so pri nas zmagali totalitarni socialisti se je pojavila težnja menjave vodstvo državne RTV pri priči! In ker sedemnajst let star zakon, ki je preživel dva referenduma in je bil dovolj dober za vse dosedanje vlade, tega ne omogoča, ga bodo vrgli v smeti in napisali novega. Takšnega, ki bo dovoljeval črpanje vodstvenih kadrov le iz tradicionalno socialističnih okolij. Potem pa izvedli politično čistko, ki bo preprečila, da bi RTV štiri leta kritizirala oblast in hkrati zagotovila, da se bo namesto tega v tem času srdito kritiziralo opozicijo.

Socialistični totalitaristi so v Sloveniji pred tremi meseci obvladovali skoraj 90% medijskega trga. Vendar pa je v naravi totalitarizma, da to ni zadosti. Vsak totalitarizem teži k 100%. To smo videli pri javnih šolah v zasebni lasti. Medtem, ko na Nizozemskem vanje hodi več kot 80 odstotkov otrok, v Belgiji skoraj 70 odstotkov, je bil pri nas 1 (z besedo: en) odstotek, v omenjenih 90% medijev, razglašen za družbeni razkroj.

Zato, hkrati z napadom na RTV, v parlamentu (še ena!) nekdanja novinarka, ki se je čez noč preobrazila v socialistično poslanko, ustanavlja komisijo za politično nadlegovanje neodvisnih medijev. Vladajoča politika potrebuje vpogled v njihovo financiranje, da bi jim to možnost lahko odvzela. Tragičnost te komisije je, da njen pristop zrcali nekdanja zaslišanja UDBE, ki so se vedno začela z vprašanjem: »Ko vas plaća i ko stoji iza vas,« njena komičnost pa, da disidente še vedno zaslišuje ista rodbina Šetinc.

Pregoni drugače mislečih so realnost! Nič več na Twitterju, kot v preteklem mandatu. Ampak sistemsko, na hodnikih inštitucij in medijev. Pogodbenik RTV Marcel Štefančič je drugače mislečim revanšistično zagrozili, da »jih je malo in vejo, kdo so,« ker so mu po 30 letih ukinili komunistično propagandno oddajo. In ni sposoben sprejeti mnenja, da RTV ni namenjena komunistični propagandi. Novinarju Miranu Ališiču je žal, da novinarske sodelavke Jadranke Rebernik v Egiptu niso zamenjali za čredo kamel. Igor Sancin je opozoril, da je treba umakniti »janšistično golazen, ker da bo potem, ko se bo komu utrgalo prepozno«. Evgenija Carl je opljuvala svojo kvizlinško kolegico Vido Petrovčič. Janez Merkeš je v Delu pozval k odstranitvi Jožeta Možine. Marko Crnkovič je kar javno predlagal, da se politično čistko na TV izvede rokovnjaško, »s takšnimi pravniškimi in morda protipravnimi akrobacijami, da Slovenija zaradi tega ne bi zdrknila navzdol po lestvici svobode medijev.« Po RTV je zaokrožil spisek največjih »janšističnih kolaboratorjev v kulturi,« z Mitjo Okornom v glavni vlogi, nekdanji minister Pavel Gantar je kategorično zatrdil, da bo »Marcel ostal in bodo odšli oni«, Jožetu Možini so v anonimki za 3.junij napovedali likvidacijo, ker je »uš janšistična«, Vidi Petrovčič in njeni družini pa na podlagi izmišljenih govoric, da bo vodila StudioCity, grozili.

Temu se v svobodnjaškem novoreku pravi depolitizacija™.

Le nekaj dni po volitvah smo se lahko zabavali nad izvirnimi načini, na katere so mediji poročali o razkošnem številu ministrstev. Ker »dodatna ministrstva« niso priljubljena, so jih mediji najprej predrugačili v resorje in poročali o »štirih novih resorjih«. Malo dlje so šli na 24 ur, kjer so naslov o »štirih novih resorjih« spremenili v »Napredek je dober.« Posebno nagrado pa si gotovo zaslužijo pri Večeru, za njihov članek o »krepitvi ministrstev zaradi izzivov časa« in spremljajočo kolumno iz katere je naslednja vsebina: »Slovenija je enotno dodelila zaupnico novemu kapitanu z novo posadko za svojega Sinjega galeba. Kaj vse bodo obsegale nove reforme pa pojejo že ribice v morju.« Češnjo na torto so dodale Slovenske novice z: »Robert Golob Slovenije ne bo vodil z odločnostjo, ampak z vizijo in sposobnostjo povezovanja, sodelovanja, karizmo. S svojo naprednostjo bo kot nalašč za mlade, naporno pa za tradicionalne ljudi in starejše.«

No, to pa je v slobodnjaškem novoreku kakovostno novinarstvo™.

Zaradi socialističnega preganjanja se disidentje umikamo na svobodni internet. Najbrž je to ena mojih zadnjih kolumen, saj se bodo novi gospodarji kmalu po zavzetju RTV spomnili, da imajo kje kakšnega absolventa politologije, ki je brez dela in bo o svobodi pisal pravilneje od s heretičnimi zapadnimi domislicami o mnenjski različnosti in prostih trgih zastrupljenega belosvetskega računalnikarja iz Zuricha in Londona.

Ker, kaj pa tam sploh vejo o svobodi?!