Na filmu in posebej v književnosti je bila ta ne zelo redka hiba predmet raziskovanja sodobnega človeka, družbe in v verjetno največjem delu na to temo, v romanu Josepha Conrada Lord Jim, pa pobuda za pogled na to, kako značaj posameznika vpliva na njegovo usodo. Jim, ki v hipu preplaha zapusti ladjo, za katero misli, da tone, se do konca svojega mladega življenja poskuša odkupiti in dokazati sebi, da je časten in pogumen človek.
V filmu Višja sila (Force Majeure/Turist, 2014) švedski režiser Ruben Östlund sledi učinku, ki ga ima trenutek strahopetnosti na mlado sodobno družino. V Östlundovem filmu je najbolj pretresljiv prizor, kar smo ga lahko zadnje čase videli v slovenskih kinematografih: prestrašena družina kliče svojega patriarha, ki ga ni, ker je pred nevarnostjo zbežal.
Če nočete izvedeti ničesar o razpletu filma, pred ogledom raje ne berite naprej.
Oče, mati, hči in sin, švedski turisti v francoskih Alpah, jejo kosilo na terasi hotela. Gledajo nadzorovani snežni plaz. Ta deluje vse bolj grozljivo. Oče samozavestno tolaži sinčka, ki vpije od strahu, dokler še sam oče ne začne vpiti. Zgrabi rokavice in iPhone in zbeži. Mati poskuša rešiti otroka in kliče moža. Ko je jasno, da ni bilo razloga za paniko in da je vse v redu, se oče vrne.
Prizor je briljantno režiran. Kamera je za družino, tako da v širokem posnetku vidimo teraso, družino za mizo in Alpe, po katerih se vali plaz. V celem prizoru se kamera ne premakne, tako da brez prekinitve gledamo dogodke v kadru, in očetov prestrašen beg s široko odprtimi usti, medtem ko ga panično kličejo žena in otroka, deluje še bolj absurdno.
Moški in ženski pogum
Moška strahopetnost je že od nekdaj vir humorja, in tudi očetov beg s terase je videti, kot da ga je režiral kakšen mojster komedije. Njegov jokajoči zlom, ko ne zmore več zanikati tistega, kar je storil, je vsaj toliko smešen kot patetičen. Višja sila pa je v temelju resna zgodba, in takšne obravnave strahopetnosti so redkejše, morda zaradi tega, ker moškega nič ne boli bolj kot obtožba, da je strahopetec. Moški strah je v filmu pretresljiv, saj na velikem platnu še bolj kot v realnosti zahtevamo od moških pogum. Je tudi globoko razočarujoč, ker v pripovedni umetnosti po navadi pričakujemo od moškega, da nosi zgodbo, in strahopetnost junaka nas oropa samega središča filma ali knjige.
Ta najpogostejši, a najbolj neodpustljiv greh je v središču nekaj del, tako lahkotnejših kot resnejših. V zimzelenem romanu A. E. W. Masona Štiri peresa (The Four Feathers, 1902), ki je bil prirejen za film ali televizijo vsaj petkrat, je protagonist Harry Fevershem, sin častnika, ki je odraščal z očetovim prezirom do strahopetcev. "V Angliji ni mesta za strahopetce," pove. V najslavnejši različici, tisti, ki jo je Zoltan Korda režiral leta 1939, je prizor, v katerem mladi Harry stoji pred sliko enega svojih slavnih prednikov, in čutimo njegovo negotovost glede lastnega poguma. Ko pride čas, da gre njegov polk v boj v proti upornikom v Sudanu, zapusti vojsko iz strahu, da se bo v boju izkazal kot strahopetec. Trije prijatelji mu zaradi tega pošljejo vsak po eno belo pero, ki je simbol strahopetnosti. Četrto dobi od zaročenke, ki prekine zaroko. V zgodbi gre za niz junaških dejanj, s katerimi se odkupi, da lahko na koncu vrne peresa vsem, tudi svoji zaročenki.
Masonov roman se končna s ponovno vzpostavitvijo reda, ki ga je slabost glavnega junaka ogrožala. Na koncu je vse na svojem mestu, tako britanski imperij kot možje, ki se zanj bojujejo. Ni pa vedno tako. Strašen je prizor v filmu Grk Zorba (Zorba the Greek/Alexis Zorba, 1964, Michael Cacoyannis), ko se pokaže, da mladi pesnik, ki ga igra Alan Bates, nima poguma, da bi rešil lepo vdovo Ireno Papas pred jeznimi vaščani, ki jeo želijo ubiti. Ali ko se v vesternu Anthonyja Manna Winchester '73 (1950) moški tako prestraši Indijancev, da odjaha in pusti svojo zaročenko na cedilu. To sta nepričakovana prizora, ki zamajeta predstavo o moškem pogumu, na katero nas je kultura navadila. V Preziru (Le mepris, 1963) Jean-Luca Godarda se mož pred ženo izkaže kot moralni strahopetec in s tem povzroči njen naraščajoči prezir, ki da filmu naslov in ki tako vodi do razkroja njunega zakona.
Takšne preizkušnje po navadi doletijo moške v filmu in književnosti, čeprav v stvarnosti doletijo vsakogar. Vsaj v kulturi se ženski pogum meri drugače kot moški. V primeru žensk gre za pogum na dolge proge: zmožnost, da se ne sesuješ ob vseh življenjskih težavah in pod strašnimi pritiski še vedno skrbiš za svojo družino. Nagle preizkušnje poguma, pri katerih je potreben takojšnji odziv, so v glavnem rezervirane za moške. To so situacije, v katerih drži definicija poguma, ki jo je dal ameriški general Omar Bradley: zmožnost vesti se primerno, tudi ko si prestrašen na smrt. Trenutki odločitve za junakinje pogosto niso preizkušnje poguma, ampak soočenja z nepravičnostjo in neusmiljenostjo. To so situacije, v katerih ne obstaja pravilen odziv, kot je na primer tisti, v kateri nacistični častnik v Auschwitzu prisili Meryl Streep kot junakinjo filma Sophiejina izbira (Sophie's Choice, 1982, Alan J. Pakula), da izbere, kateri izmed njenih otrok bo umrl v krematoriju. Ta trenutek odločitve jo zaznamuje za vse življenje.
Eden izmed nas
Tisto, kar je najbolj pretresljivo (kljub komičnemu podtonu) v begu Tomasa, očeta v Višji sili, je morda najbolj natančno prikazal Joseph Conrad v romanu Lord Jim. V njegovem romanu iz leta 1899 gre za čednega in sposobnega, na določen način popolnega mladega mornariškega častnika, ki je odraščal z zgodbami o pomorskih junaštvih in bil prepričan, da bi se v nevarnosti zgledno izkazal. V hipu panike pa zapusti ladjo, za katero misli, da se bo potopila. Pusti osemsto romarjev v podpalubju, da umrejo. Ampak ladja je rešena in Jim je osramočen. Preostala posadka, ki je zapustila ladjo, zbeži. Samo Jim misli, da je njegova dolžnost, da prevzame odgovornost za svoja dejanja.
Pripovedovalca zgodbe, kapitana Marlowa, ki prvič vidi Jima na uradni preiskavi, pretrese to, da v tem čednem, navidezno odgovornem mladem možu vidi "enega izmed nas" ("one of us"), in njegova sramota ima širše moralne implikacije. Marlowe čuti "nemiren dvom, ki se dviga kot meglica, ki skrito gloda kot črv in ohlaja bolj kakor zavest smrti – dvom v najvišji in brezpogojni veljavi časti. To je najtežja ovira, ob kateri se človek spotakne, to je stvar, ki rodi vpijajočo se občo grozo in zmedo ter prijetna, majhna, tiha lopovstva; to je senca katastrofe." Z drugimi besedami, če se to lahko zgodi mladeniču, kot je Jim, potem to meče senco na vse nas, in pojavi se razpoka v samem stanju sveta.
Tako kot Jim, je Tomas, oče v Višji sili, "eden izmed nas" v smislu, da je skupaj z družino skoraj parodija popularne, oglaševalske podobe mlade družine, ki spi v enakih modrih pižamah in si skupaj pred zrcalom umiva zobe z električnimi zobnimi ščetkami. Lahko bi izstopili iz reklame za osvežujoče mentolove bombone. Njegova možatost je nevsiljiva, toda od njega se pričakuje primerno vedenje, tako kot od Jima.
Odločitev na mostu
Jim je plemenita figura, ki spada bolj v devetnajsto kot dvajseto stoletje. Njegovo iskanje odrešitve je epsko poslanstvo, ki se tragično konča, ker je življenje nepredvidljivo in nikoli nismo zares pripravljeni na njegove preizkušnje. Francoski pisatelj Albert Camus je svoje delo o strahopetnem dejanju Padec (La Chute) napisal leta 1956 po dveh svetovnih vojnah, holokavstu, stalinizmu in atomski bombi. Ni več plemenitosti ali herojskega poslanstva.
V Padcu odvetnik v neki točilnici v Amsterdamu pripoveduje zgodbo o sebi človeku, ki ga je prvič srečal. Jean-Baptiste Clamence je bil odvetnik z bleščečo kariero v Parizu, dokler mu neki dogodek ni sesul ugodne predstave, ki jo je imel o sebi. Neke noči je prečkal most. Šel je mimo nekega dekleta. Potem pa je zaslišal krik na pomoč. Dekle je očitno skočilo ali padlo v reko. Tok jo nese in njeni kriki se oddaljujejo. Tako Jean-Baptiste opiše svoj odziv: "Hotel sem teči, a se nisem premaknil. Trepetal sem, menda od mraza in od presunjenosti. Rekel sem si, da je treba hitro nekaj storiti, in čutil sem, kako se je nevzdržna slabost polastila mojega telesa. Pozabil sem, kaj sem tedaj mislil. 'Prepozno, predaleč ...' ali nekaj podobnega. Še vedno sem poslušal, ne da bi se ganil. Nato sem se z drobnimi koraki oddaljil v dežju. Obvestil nisem nikogar."
V Padcu vidimo, da ko enkrat odkrijemo svojo pravo naravo, je ne moremo več skriti pred sabo. Dogodek na mostu je osvobodil zakopane spomine na druge trenutke neodločnosti in krutosti, ki imajo svoj vir v šibkosti, ki razjeda junakovo samopodobo. Pri Jean-Baptistu to povzroči neusmiljeno in nezaželeno samoanalizo, ki ga samemu sebi razkrije kot votlega človeka, komaj človeka pravzaprav, ki je zmožen le imitacije občutkov. Camus je uporabil trenutek slabosti kot kazalnik za razkroj modernega človeka, kot ga je videl on. To je v bistvu ničvreden človek, ki mu je naenkrat postala jasna lastna ničvrednost.
Östlundova Višja sila ni tragedija in Tomas nima epske razsežnosti Conradovega junaka ali neusmiljene in samouničujoče samoanalize protagonista Padca. Konča se s kolikor toliko spet združeno družino, ki hodi po alpski cesti z drugimi družinami, ki verjetno tudi prikrivajo svoje trenutke slabosti. Žena je dala možnost možu, da se pred njo in otroki (in sabo) izkaže kot pogumen. Ponovno je ustvarjena nepopolna harmonija.
Težko je pa pozabiti konec Camusovega Padca. "O deklica, vrzi se znova v vodo, da bi imel drugič priložnost rešiti tebe in sebe," reče Jean-Baptiste, a hitro doda, da je to tvegana želja, ker kaj, če bi se uresničila. Konec koncev je voda mrzla. Ko se enkrat vzpostavi dilema strahopetnosti, se je ne moremo več osvoboditi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje