Navdušeno ga je sprejelo veličastno zborovanje na Kongresnem trgu in že pred plebiscitom so ga deset- in desettisoči odločno podpisovali. Čas je, da se vprašamo, – najprej: je uresničeno, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda?
Le deloma.
Resda je Slovenija že deset let članica Evropske unije, edinstvene in še nikoli prej ustvarjene skupnosti, ki šele nastaja in se oblikuje v morda res možno pravičnejšo, enakopravno zvezo narodov in v pravno zavezo civilizacijskim in kulturnim dosežkom evropskih ljudstev. A šele od naše suverenosti, državne zrelosti in državniške samozavesti bo odvisno, ali bomo zmogli vztrajati v tej zvezi, jo vztrajno podpirati pri njenih pozitivnih prizadevanjih in se hkrati trdovratno in kritično upirati vsem potuhnjenim, tudi starim imperialističnim stegovanjem šap in samozadostnim ošabnostim. Sedanja krizna preizkušnja je pokazala pomanjkljivosti zveze, ki se kažejo v birokratskem in neizvoljenem vodstvu, v katerega vdirajo apetiti velikega mednarodnega kapitala, ko se ne more upreti skušnjavam tako velikega razvitega trga. Predvsem pa je kritično, da EU ne premore ustave. Morda jo bo zmogla nova generacija politikov, ki jo volimo v Evropski parlament v maju. Že skoraj od vsega začetka pa zija velika luknja v naši suverenosti, izdaja pobalinski značaj naše politike, ki oddaja signale servilnosti, sprijenosti, sistemske korupcije, pomanjkanja državniške drže in samozavesti ter odločnosti. Državo proslavijo ali osramotijo njeni politiki. Začelo se je že s sramotnim vstopom v druščino "voljnih", s tisto vilensko izjavo, s pridružitvijo zdaj več kot dokazano škodljivi zadevi, ki nas je zapletla v imperialistično spletko pod vodstvom vojnega zločinca.

Enako smo se klavrno, celo kriminalno in nemoralno odrezali, da bomo kot suverena država samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope, saj smo izgubili ogromno moralnega, političnega, zgodovinskega in še marsikaterega kapitala v več kot poldrugem desetletju svoje ošabnosti, ko smo mnogim obračali hrbet in se do svojih dovčerajšnjih sosedov obnašali kot kujavci in prevzetneži. Nismo iskali zaveznikov v delu sveta, kjer so na jugovzhodu začele že od Trubarjevih časov poganjati vezi. Docela smo zapravili tudi možnost, da bi soustvarjali skupnost zaupanja in dogovarjanja, ki ga je omogočala Višegrajska skupina: ko bi v utrjevanju resnično evropske skupnosti takšna skupina s podobnimi izkušnjami narodov z neimperialno zgodovino, celo več, s protivelikodržavnimi tradicijami in izkustvi manjših nacionalnih občestev, obdarjenih z različnimi kulturnimi bogatijami, bila še kako potrebna, plodna, primerna za uravnoteženo vzpostavljanje tistega, kar naj bi pomenilo živeti v Evropski uniji. V takšni skupnosti bi morali odkrivati državno samozavest, ne v servilnosti na bruseljskih birokratskih dvorih.
Najgrše pa se nam po 25 letih pokaže spačenost v tretji točki, da je glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost slovenska država lahko utemeljena le na treh bistvenih prizadevanjih, ki so potem našla svoje osrednje mesto tudi v Ustavi republike.

Najprej na:
- spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, pri čemer si je zaradi nespoštovanja te državljanske in državniške obveznosti in osnovne humane dolžnosti najvišjih funkcionarjev, organov nove slovenske države mlada Republika Slovenija že prve dni svojega obstoja prislužila neizbrisno sramoto. Ošabnost, morda celo nizkotna maščevalnost je izbrisala skoraj trem deset tisočim prebivalcev te dežele, katerih roke so bile delovne kot vsakogar v njej, moškim, ženskam in njihovim otrokom vse civilizacijske pravice. Slovenijo je doletela največja sramota, kakršno si še ni prislužila nobena evropska država z obsodbo Mednarodnega sodišča za človekove pravice.

In prav taka ošabnost in nedvomno tudi cinizem sta takoj zavladala v vrhu slovenske vojske, da ni preprečil umazanega dobičkarskega kramarstva z orožjem na račun soseda v najhujši življenjski stiski, v njegovem obrambnem boju za obstoj. Brez človeške solidarnosti do drugega, upoštevanja pravice tistega, ki je ogrožen, da pričakuje v stiski pomoč sočloveka, sploh ni mogoče govoriti o človekovih pravicah. O tem moralno skrajno sprijenem početju lahko beremo že za polico dokumentarnih knjig. To je bilo nizkotno norčevanje iz slovenskih državljanov, ki so solidarno sprejemali tisoče beguncev, iz novinarjev, ki so s tveganjem in celo žrtvovanjem življenja pričevali o trpljenju in najhujšem nasilju, konec koncev iz pesnikov, ki so na vseh koncih nekdanje skupne domovine, tudi s pesniki po vsem svetu, pisali in objavljali pesmi sočutja in protestov. Ta moralni madež osramotitve mlade Republike Slovenije ostaja nepopravljiv, neizbrisen. Nismo se izognili prekletstvu zaznamovanosti z zločinom ob rojstvu države, etičnemu madežu, kakršen neizbrisno kazi zgodovino začetkov mnogih držav sveta. Bila je subjektivna samovolja, ki po neizbrisnosti vseh daljnosežnih posledic surovosti in nehumanosti, zaradi izdaje etičnosti namenov napora nacije, vzdrži, kljub vsej takratni apokaliptični grozovitosti morilskega zločina, primerjavo z neetično osramočenostjo začetka prve slovenske (pol)republike.

Drugi odstavek tretje točke, ki zagotavlja utemeljitev na:
- demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, kaže najbolj klavrno in spodletelo uresničenje, ta hip še posebej, ko se je republika groteskno znašla kot talka dveh samovoljnežev, sodno obravnavanih osebkov. Hiša demokracije v Sloveniji je že ves čas hudo majava zaradi pobalinskega, narcisoidnega, po oblasti hlepečega lomastenja strankarskih samih sebe občudujočih osebkov, namreč ljudskih predstavnikov tako imenovane zakonodajne oblasti. Še zmeraj republika plačuje njihov izvirni greh z luknjami za sistemsko korupcijo privatizacij opremljene zakonodaje, ki je prišla še kako prav za kapitalska plačila bankam, izgovore za molk in neukrepe ob tajkunskih prevzemih in celo, kot se zdi s samega vrha namernem sesutju pomembne protikorupcijske institucije pravne države. Država je sama po sebi tako rekoč prazen nič, resda zelo dragocen instrument, pridobili smo si ga z velikim trudom, vendar neživa prikazen, konstrukt, dokler ga ne napolnjuje, mu daje v vseh plasteh in vezeh življenjsko moč politična energija. Demokracijo generira pluralizem, kar je drugo ime za strankarsko prizadevanje za mandat vladanja. Na tem polju slovenske stranke niso prišle niti koraka dalje od stranke, ki si pred letom Majniške deklaracije 45 let kot edina veljavna ni lastila le oblasti, marveč bila glasno in tihoma mnenja, da je njena last tudi sama država. Na tem mentalni ravni tudi današnje stranke s svojimi dejanji, s svojim sebičnim, popolnoma nedržavniškim prisvajanjem oblasti, kadar si jo prigrabijo, s svojim narcisoidnim mišljenjem in prostaštvom logike oblastništva vztrajajo in takšna politična (ne)kultura bo, kajti omikanost je dolg in globoko v mentaliteto posegajoč proces, vztrajala še leta, morda desetletja. Že na samem začetku je šlo navzdol v strankarsko mentalno demenco, potem je vse do danes taka mentaliteta izbruhala vse mogoče škandale, nezakonita lobiranja in podkupovanja, celo do Evropskega parlamenta, prikrivanja lumparij, grabeža, ponarejanja dokumentov, prostaških zmerjanj, kar je konec koncev tudi pobalinsko norčevanje iz glasov volivcev. In to samo iz sebičnega strankarskega prestiža, ki iz strahopetnosti in pritlikavosti ni zmožen državotvorne dejavnosti.
Kar nas pripelje k tretji alineji zadnje točke Majniške deklaracije, tisti, ki se je usmerjala v prihodnost in utemeljuje osamosvojitev Slovenije na:
- družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.
In kje smo po 25 letih? Z gmotno in duhovno blaginjo? Korupcije, že prve obsodbe, večja brezposelnost kot kadar koli, mladina brez možnosti služb, edina pot se ji odpira z iskanjem rešitev v tujini, zvijačneži in goljufi vsepovsod, ki jim sodišča zlepa ne pridejo do konca, pogrezanje v revščino … naštevanje - tratenje časa … Egoistični osebni in strankarski grabežljivosti ni mar gmotna blaginja države in državljanov in brezobzirno zapravljajo naravne danosti dežele in ignorirajo človeške zmožnosti prebivalcev … Vsenaokrog brezup, apatija, strah in zbeganost, da so razpadle vsakršne vrednote. So. In pogubno so začele razpadati na samem začetku in prav na vrhu in z vrha navzdol. Z razpadom spoštovanja človeškega dostojanstva, z ošabnostjo in domišljavim narcisizmom, z butalskim provincializmom, s slepo grabežljivostjo, s klansko privrženostjo sebi in »svojim«, s penastim sovraštvom drugega in drugačnega. Skotilo se je v strankah in pohlepno so za temi zgledi vsevprek prebrisano poprijeli mnogi v gospodarstvu, od vrhov do dna. Ljudstvo se takega življenja in take države zagrenjeno sramuje. Kliče: Poiščite na smetišču zgodovine tisto plastično vrečko s svojimi kolajnami in odidite v nepristransko pralnico Časa. Ne skrbite, pravičen vam bo. Svetišče države naj ostane prazno za sprotno moralno in delovno snažnost političnih izmen. Zdaj bo vsak hip prišel čas za takšno menjavo. Mladi in odločni se, upajmo, zbirajo in pripravljajo zanjo.