Komisija pod vodstvom Jean-Claudea Junckerja se označuje za politično komisijo, se pravi za enega v vrsti političnih akterjev, ki soustvarjajo politiko evropske povezave. Jasno je, da je njena moč v političnem smislu in na polju političnega relativno majhna.

Tako je pravzaprav ves čas, le da morda tega niti nismo opazili, dokler je komisijo denimo vodil Jose Manuel Barroso, ki si ni delal utvar, da lahko ob dvojcu Merkozy dejansko vodi politiko EU. Juncker je stavil na svoje politične izkušnje, a je treba priznati, da komisija tudi pod njegovim vodstvom ne daje zelo krepkega političnega odtisa v EU. Če bi bilo drugače, potem bi države članice sledile njenim poudarkom, njenim stališčem in pozivom, če nikjer drugje, potem v migrantski krizi, ki za Italijo ostaja tam, kjer je bila. Balkanske poti ali dogovora s Turčijo tudi ni dosegla komisija, res pa je, da se je zelo kmalu priključila vozu, ki je zapiral meje med Turčijo in Evropsko unijo.

Zdaj, dve leti po nastanku sheme o delitvi migrantov oziroma beguncev med državami Unije, bi morale države biti blizu zastavljenemu cilju, ki je pri 120 tisoč preseljenih beguncev iz Italije in Grčije. Pred mesecem dni je bilo iz Italije in Grčije preseljenih nekaj več kot 20 tisoč ljudi, neposredno iz tretjih držav pa so članice Unije prevzele približno 16 tisoč ljudi, ki imajo pravico do mednarodne zaščite. Ciljna številka evropskih premestitvenih programov je sicer določena pri 160 tisoč. Zaradi kvot za premestitve sta Slovaška in Madžarska Evropsko komisijo postavili pred Evropsko sodišče. Prihodnji teden je pričakovati mnenje generalnega pravobranilca tega sodišča, temu mnenju navadno sodniki pozneje sledijo. Če se bo sodišče odločilo, da so kvote nezakonite oziroma neskladne z evropsko zakonodajo, potem se bo seveda postavila pod vprašaj pravna logika komisije tudi pri drugih odločitvah. V nasprotnem primeru seveda bi to lahko okrepilo položaj komisije in njeno možnost, da nadaljuje z ukrepanjem proti tistim, ki kršijo EU zakonodajo.

In prav v tem je moč EK-ja, ne v kreiranju visoke politike, saj je Bruselj dejansko lahko najmočnejši v politični razpravi takrat, ko to politično ali včasih (ali pa pogosto) politikantsko razpravo razgali s trdno, pravno utemeljeno logiko, ki prenese tudi pretres na mizah sodnikov. Trenutno ima namreč Unija več kot dovolj političnih akterjev, ki si po svoje razlagajo evropska pravila, duh svobode in sodelovanja ter podobno.

Kar nas pripelje k teranu in arbitraži in k svojevrstnemu položaju, v katerem se je znašla Slovenija, ko na eni strani komisiji napoveduje tožbo in jo po drugi strani prosi, naj ukrepa zaradi hrvaškega zavračanja odločitve arbitražnega sodišča. Slovenija bo tako očitno tožila isto pravno službo, ki je dala prav slovenskim stališčem o povezavi med arbitražnim sporazumom in evropsko zakonodajo.

Tak položaj sicer ni nič posebej nenavadnega. Hrvaška, katere stališča o arbitraži je komisija zavrnila, je denimo prav pred nekaj tedni od iste komisije dobila odobritev sredstva za gradnjo Pelješkega mosta. Ta čas je morda najbolj izpostavljena Poljska, ki se ji obetajo postopki zaradi vladnih reform na področju pravosodja, prvi podpredsednik komisije Frans Timmermans je Varšavi zagrozil tudi z možnostjo uporabe 7. člena pogodb EU, s čimer bi ji začasno odvzeli glasovalne pravice pri odločanju v Uniji. Po drugi strani je seveda Poljska ena tistih držav, ki ji komisija namenja največ evropskih sredstev. In nihče, vsaj za zdaj, ne govori o tem, da bi se moralo na tem področju kaj spremeniti.