Pretresljivi amaterski posnetki otrok, žensk in moških, žrtev napada s kemičnim orožjem v predmestjih sirske prestolnice Damask, so konec avgusta šokirali svet.

Kot so s poznejšimi analizami potrdili inšpektorji Združenih narodov, je bil v napadu uporabljen živčni bojni strup sarin. Tihi morilec, ki nima ne vonja ne barve, je po nekaterih podatkih zahteval okoli 1.700 življenj.

Uporaba kemičnega orožja je, poenostavljeno rečeno, stara toliko kot človeštvo. Že v pradavnini so se ljudje obstreljevali z zastrupljenimi puščicami ali pa skušali zastrupiti vodne vire nasprotnikov. Izsledki ene izmed raziskav pa so odgrnili tančico skrivnosti s smrti 19 rimskih vojakov in enega perzijskega, ki so jih v 30. letih prejšnjega stoletja izkopali pri sirskem mestu Dura. Vojaki so umrli leta 256 med perzijskim obleganjem mesta, ki je bilo v rokah Rimljanov. Našli so jih v utesnjenem podzemnem rovu, s pomočjo katerega so Perzijci skušali zrušiti del mestnega obzidja. Rimski vojaki so v rovu naleteli na strupen plin in se zadušili, perzijski vojak pa je bil očitno "avtor" strupenega plina in je tudi sam postal žrtev. Ta dvajseterica je tudi prva žrtev kemičnega orožja za katerim so ostale sledi.

Slabih 2.000 let pozneje je bilo območje Sirije znova prizorišče uporabe kemičnega orožja. Prvi incident s 26 žrtvami se je zgodil marca v bližini Alepa. Krivdo za napad sta skušali obe vojskujoči si strani pripisati druga drugi. Nato je sledilo še nekaj napadov z manjšim številom žrtev, vse do 21. avgusta, ko je v predmestju Damaska po nepotrjenih vesteh umrlo do 1.700 civilistov. Režim predsednika Asada in uporniki, ki so že skoraj tri leta vpleteni v državljansko vojno, so ponovili že videni scenarij medsebojnega obtoževanja za napad. Toda grozljivi posnetki ubitih so Zahod pripravili do konkretnejšega ukrepanja. ZDA so zagrozile z vojaškim napadom na Asadov režim, ta pa je ob posredovanju svoje zaveznice Rusije uspel akcijo preprečiti s kupčijo. Sirski režim je prvič javno priznal, da poseduje kemično orožje. O njegovem obstoju se je govorilo že vse od 70. let prejšnjega stoletja, ko sta režim Bašarjevega očeta Hafeza Al Asada z orožjem oskrbela Egipt in takratna Sovjetska zveza. Sirci so sami začeli proizvodnjo kemičnega orožja sredi 80. let, in sicer v veliki meri s pomočjo zahodnih držav, ki so jim prodajale surovine, potrebne za izdelavo bojnih strupov.

Pod skupnim pritiskom ZDA in Rusije je sirski predsednik Bašar Al Asad privolil v uničenje kemičnega orožja (Sirija naj bi ga imela več kot 1.000 ton), ki ga bo izvedel pod strogim očesom Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW). V skladu z ultimatom je sirski režim do 1. novembra že uničil proizvodnje zmogljivosti za kemično orožje. Kot je v pogovoru za Globus povedal predstavnik Organizacije za prepoved kemičnega orožja (OPCW je dobitnik letošnje Nobelove nagrade za mir) Christian Chartier, je sirsko kemično orožje zbrano in zapečateno, tako da ni nevarnosti za njegovo uporabo. Se bo pa v petek, 15. 11., iztekel še en rok sirskemu režimu, in sicer mora OPCW odobriti njihov načrt uničenja zalog kemičnega orožja. Kje ga bodo uničili, kako in kdo bo plačnik tega izredno dragega postopka, pa bo jasno šele po 15. novembru.

Po besedah Christiana Chartierja je bilo od obstoja Organizacije za prepoved kemičnega orožja uničenih že več kot 82 odstotkov vseh svetovnih zalog kemičnega orožja. Države so namreč po grozovitih izkušnjah iz 1. svetovne vojne, Vietnama, Iraka (če naštejemo le nekatere primere) leta 1993 podpisale konvencijo, ki prepoveduje vsakršno izdelavo, uporabo ali hranjenje kemičnega orožja. Štiri leta pozneje je bila nato ustanovljena Organizacija za prepoved kemičnega orožja, ki nadzoruje izvajanje konvencije. OPCW ima 190 članic (zadnja je postala prav Sirija), med njimi pa ni šestih držav članic OZN-a. Izrael in Mjanmar sta podpisala, a nista ratificirala konvencije, Angola, Severna Koreja, Egipt in Južni Sudan pa konvencije niso še niti podpisali.