Moka je bil takšen že takrat, ko so se ga bali celo velikani sovjetske košarke; predrzen, hladen in tudi vroč, ko je bilo to najbolj potrebno. Nekaj podobnega je o svojem sinu povedal Miodrag Teodosić, ki je Tea primerjal s tiho goro, ki se po potrebi spremeni v vulkan. In res je Miloš na svoj miren način odnesel sicer izjemne Čehe, ki so lahko le opazovali njegove navdihnjene podaje, s katerimi je pošiljal v ogenj soigralce.

Kar sem posebej opazil, je bil tisti miren izraz na njegovem obrazu, ki se pogosto ne sklada z ubijalskim instinktom zmagovalca. Na trenutku se je zdelo, kot da ga vse skupaj niti ne zanima preveč; ampak če že mora, bo naredil, kar zna. In je seveda storil, da so Srbi na koncu dobili nasprotnika, ki je imel sicer popolnoma realne možnosti za zmago. Kurvin sin je prišel po svoje, bi ob tem pristavil Moka. In verjetno dodal še to, da je takšnih kot Teo, v njihovi reprezentanci še kar nekaj; na prvem mestu je to kajpada Bjelica.

Ko to pišem seveda še ni jasno, kaj bo na vse skupaj porekel Mačiulis, ki je že enkrat praktično sam rešil svojo reprezentanco. Težava za Litvo zna biti v tem, da Srbi ne morejo tako zlahka pozabiti na ekipni duh, kot se je to pripetilo Italijanom. In ko se ta duh zlije z vročim posameznikom, dobimo zmagovalno erupcijo, kakršno so včeraj uprizorili Španci, na čelu z Gasolom, najprijaznejšim 'ubijalcem' pod koši. Takšne simultanke, v slogu košarkarskih polbogov, nismo videli vse od časov Dražena in Galisa, če se omejimo le na evropsko košarko, ki nam je ta trenutek najzanimivejša.

In to zasluženo, saj je to, kar gledamo na tem prvenstvu, spet tisto, čemur lahko rečemo dobra stara košarka. Pravo veselje bo spremljati, kateri od kurvinih sinov bo na koncu dvignil pokal.