Ja, mar res ni na svetu nič takega, kar bi koga, ki vidi v njegove temelje in mu širina duha zaobjame celoto, prepričalo, da bi rekel, to je to, ter ga navdalo z neskaljivim zadovoljstvom? In če je to res, je prav to pravo mesto, da se kot prikazen razodene Nekdo, ki z eno gesto pomete z gornjim obupom. Prikazati se mora nekaj, kar ni od tega sveta, kar je več kot ta svet, da ugledamo življenje v totalno drugačni resnici in vrednosti. Prikazati se mora nekaj, da nam šele njegova luč odpre oči za smisel, lepoto. To, da te nekaj kleistovsko prepriča, je torej od tega, kar pred našimi čuti ne obstaja, ker ga tu ni, ker je samó tako vsepresežna sila.

To je od neskončnosti Absolutnega, ki mu je svet podrejen in ga ima on v pesti. To je intervencija Nekoga iz onstranstva, o katerem ne vemo nič in ga za marsikoga ni. Ja, prav iz tega NI ali NE, iz tega, kar ni nič človeškega, in je za marsikoga nemogoče, postane svet, kakršen je in mora biti.

Šele to tam zgoraj ali nevidno zadaj, katerega moč ni omejena, kot je naša ‒ in ki njeno ničevost stalno izkušamo ‒, šele to podeli svetu konsistenco nasproti naši laži ter nam odpre glavo, ko smo izgubili zadnje upanje, da lahko rečemo, no, to pa je to in nas prepriča. Kajti kar svet presega, ga lahko tudi odreši, osvobodi. In to je sporočilo božičnega praznika.