Ste opazili nekaj zabavnega? Umetnost kot taka nima definicije. Natančneje; večina definicij v obtoku je krožnih in zato neuporabnih. Ali pa so zelo ohlapne. (Glej tudi kolumno z naslovom Jedro problema.) Ampak vsi zelo dobro vedo, kaj je sodobna umetnost. Situacija je seveda absurdna. Nihče ne pozna samostalnika, ta isti samostalnik s pridevnikom je pa povsem jasen? Ne vemo, kaj je avto, kaj je rdeč avto, pa zelo dobro vemo? Ali … Do Trsta niti nismo prišli, potem je šlo pa do Benetk zelo tekoče.

Če si prebirate katalog ob zadnjem U3 iz leta 2010, ki ga je pripravil kustos Charles Esche, boste naleteli na prav ta majhen nesmisel. Preberite si gesla 'Umetnost' in 'Sodobna umetnost'. Esche in drugi akterji v polju »sodobne umetnosti« se te majhne nelogičnosti ne zavedajo. Prav ta majhen nesmisel pa vodi k velikim posledicam.

Razlog, zakaj je prišlo do tega položaja, je namreč veličastno enostaven (in spregledan): »sodobna umetnost«, kot jo pojmujejo plejerji, zagovorniki in ljubitelji, je skupek trivialnih žanrov. Polje »sodobne umetnosti« je paralelno polju sodobne popularne glasbe. Vsi vemo, kaj je heavy metal, kaj je pop, kaj je rock, kaj je rap, kaj je tehno, kaj je alternativna glasba in tako naprej. Vsi zelo dobro prepoznamo različne žanre, ko jih slišimo. Tudi v polju vizualne umetnosti, kjer definicija »sodobne umetnosti« implicitno in nehote zajema samo seštevek žanrov.

Sledi namreč tole: Plejerji in zagovorniki »sodobne umetnosti« implicitno trdijo, da gre pri »sodobni umetnosti« za sklenjeno linijo od da Vincija, preko Rembrandta, Kandinskega, Warhola, Beuysa do Hirsta, Tracy Emin in Ištvana Huzjana.

To je nekaj takega, kot bi rekli, da obstaja sklenjena linija od Bacha, preko Mozarta in Beethovna, Schoenberga, Rolling Stones, Einstuerzende Neubauten do Madonne, Cortney Love in DJ Umeka. Eh?

Mozart/Beethovnova/Schoenbergova linija se nadaljuje v sodobni visoki muziki. Tu so Haas, Rautavaara, Lindberg, Pintscher ali Lara Vrhunc. Vmes ni Rolling Stones ali skupine Buldožer!
Tudi da Vinci/Rembrandtova linija se nadaljuje. Tu so Scheibitz, Tuymans, Tal R, Weischer, Manzo, Brdar ali Ficko. Vmes ni Warhola ali skupine OHO!
Posledica načina sklepanja, ki ga gojijo zagovorniki »sodobne umetnosti«, je na koncu v tem, da visoke sodobne umetnosti na razstavah ni. Gledamo samo trivialno žanrsko umetnost.
Naslednjič pa o tem, kaj bomo gledali čez deset let.