Nekje je treba začeti, torej se vračam k evropskim volitvam pred dvema letoma, ko so evroskeptiki dosegli nov mejnik v Evropskem parlamentu. Marine Le Pen je skupaj s somišljeniki uspelo sestaviti politično skupino, kar pomeni, da je njen glas in glas skupine njenih somišljenikov postal bistveno bolj slišen in viden. V parlamentarnih razpravah sodelovati med prvimi z daljšim časom je nekaj, kar šteje. Sporočilo je bilo jasno. Budnica za Evropsko unijo, so govorili. In zgodilo se ni pravzaprav nič.

Potem je na krilih uspeha z evropskih volitev Nigel Farage svoje evroskeptične kolege v stranki UKIP postavil v ospredje razprave o britanskem izstopu iz Unije in takratnega premierja Davida Camerona preprosto ukanil, da je slednji prevzel njegovo igro in se šel poker z odprtimi kartami, ki pa so bile slabe in vanje niti ni verjel. Več let razpredanja o tem, kaj vse je narobe v EU-ju, ni šlo v arhiv, ampak je ostalo arhivirano v ušesih ljudi, ki so jim z vseh strani servirali zgodbice o tem, kaj je res in kaj ni, čeprav ni bilo res ne eno ne drugo. Brexit je postal dejstvo. EU tako postaja drugačen. Budnica za Evropo. So rekli.

Sledi Trump. Budnica za Evropo, menda, pravijo. Njegova zmaga ni presenečenje. Navadno v ZDA zmagajo starejši belopolti moški, ki imajo veliko pod palcem. Kar je zanimivo, je to, da je Trump v predvolilni retoriki nadgradil retoriko laži in nakladanja do te mere, da je bilo pravzaprav vseeno, o čem ali o kom govori. "On bo to uredil." Grožnja tu, grožnja tam, žalitev tu, neresnica tam, laži … Sijajno. Na Nizozemskem sicer trenutno sodijo Geertu Wildersu, ki je dejal, da bo uredil, da bo v državi manj Maročanov. Kaj bo na koncu reklo sodišče, se ne ve.

Neformalnost političnega diskurza, ki ga je v razpravo vpeljal bodoči ameriški predsednik, je izjemna in le še bolj jasno predstavlja dejanskost današnjega sveta in načina, kako politika podaja svoja stališča in svoja politična prepričanja. Z govornice ali izza mikrofonov se robantijo tviteraška sporočila, ki zaradi kratkosti in udarnosti, vpadljivosti, vsebujejo malo podrobnosti in veliko šmeka. Cinizem ali kvazihumorne izjave, ob katerih se najprej nasmejete, potem pa vas malce boli glava … To je to. Dokler vas ne začne zares boleti glava. Pa ne merim le na pregovorno označene populiste. Brez težav naletite na katero od izjav sicer osrednjih političnih skupin v EP-ju, v kateri lahko začutite gorečnost in preprostost, ki se je ne bi branili niti jurišniki z najbolj skrajnih političnih polov.

Vstopili smo v obdobje političnih razprav in odločitev, ki so občasno onkraj realnosti, še večkrat pa jih najbolje označujejo tri črke angleške abecede. Tfw. Ne nujno v tem vrstnem redu. Veselimo se torej možnosti, ki jih ta prinaša. Doslej smo se takim razpravam navadno čudili, na način, kot se čudimo razpravam, ki nam jih "prijatelji" prilepijo na zid katerega od družbenih omrežij in se potem pod njimi razvije znanstvenofantastična razprava, ki spominja na scenarij katerega od poznejših delov filmske zbirke Sharknado.

Tiha manjšina postaja vse večja in vse glasnejša. Zgoraj omenjeni Wilders se v prvi tretjini prihodnjega leta odpravlja na volitve, na katerih mu ankete javnega mnenja napovedujejo izboljšanje rezultata, nemara znova pot v vlado. Ankete, seveda. Nekateri poudarjajo, da obstaja meja podpori, ki jo lahko nabere na volitvah. A imam občutek, da po brexitu in Trumpu nihče z nogami na tleh ne izključuje potencialne zmote. Kolikokrat je na primer že presenečala Nacionalna fronta v Franciji, ki iz volitev v volitve pridobiva, pa jo še vedno odrivajo na skrajne pole političnega diskurza, čeprav je s premiki diskurza skrajnost postala irelevantna kategorija. Je pa res, da tudi v Franciji navadno na predsedniških volitvah zmagujejo premožni starejši belopolti moški.

Zanimivo se mi zdi, da javnost za nove obraze ameriške politike poišče 70-letnega bogataša, ki je svoj volilni program naročil za čez kakšen teden ali dva po volitvah. Verjetno bo Trump ugotovil, da ni preveč demokratično ukazati, naj zaprejo Hillary Clinton. Izbiro ameriških volivcev sicer sprejemam kot dejstvo. Trumpova izvolitev nedvomno napravi naslednja štiri leta izjemno zanimiva. Morda celo osem let. Kdo ve? Saj je bila evropska javnost tudi za drugi mandat Georgea Busha ml. prepričana, da spada v nabor pravljic.

Prihodnji teden bo Evropo znova obiskal Barack Obama. V Grčiji in Nemčiji se bo mudil sredi tedna. Na dveh polih evropske gospodarske slike. Verjetno podobnega navdušenja, kot smo mu bili priča ob njegovih prvih poteh v Evropo, ne bo. Obami se je po napihnjenem balončku pričakovanj zgodila realnost. Kongres in interesi. Tudi Trumpu se bo verjetno zgodila realnost. No, Nobelove nagrade mu pa res ne bi pripisal.