Nova moda se je zaredila v teh prazničnih dneh. Mediji so dobili originalno idejo in ob četrt stoletja samostojnosti poizvedujejo o preteklosti in prihodnosti naše mlade demokracije. Tisti, bolj klasični vabijo pred mikrofone, kamere in beležnice može in žene, ki so bili leta 91 "zraven", kot se reče. "Kako je bilo takrat?" sprašujejo.

Tisti usmerjeni v prihodnost pa vabijo pred mikrofone, kamere in beležnico mlajše ljudi in jih sprašujejo, kaj se bo zgodilo čez petindvajset let. "Kakšna bo Slovenija ob Abrahamu?" jih zanima.

Nekaterih nas nič ne vprašajo, zato povemo kar neizzvani, kaj si mislimo. Mislimo pa si nič. Ker že pri ljudeh se je moda okroglih obletnic razpasla prek razumnih meja in nekoč obveznemu abrahamu so se pridružile trideset-, štirideset- in šestdesetletnice, da o "osemnajstki" sploh ne govorimo. In kakor pri ljudeh tako tudi pri državah! Praznujemo vsako leto, vsakih pet let pa praznujemo še posebej srčno …

A vendar se poraja nekaj vprašanj: kakšna brezvezna obletnica pa je petindvajset let samostojnosti? Zanimivo, da smo praznovanje petindvajsetletnice povzeli iz tradicionalnega praznovanja zakonske zveze, ki sega še v obdobje rimskega cesarstva. Po tej analogiji Slovenija te dni praznuje srebrno poroko. Viri pa ne poročajo, da bi se Slovenija leta 91 s kom poročila - še najmanj s svojimi državljani. Pa tudi če bi se, je vezati življenje države na trajanje zakona vsaj nenavadno, če že ne nevarno. Kajti tretjina zakonskih zvez gre v franže …

Kakor koli: četrt stoletja ni nikakršna referenca v resni družboslovni debati. "Srebrna poroka matere države" zveni kot tematski naslov orgije Katarine Velike. Če že praznujemo "na okroglo", potem bi praznovali vsaj pol stoletja … ampak težava je v tem, da bo številne izmed nas, ki se danes repenčimo, čez petindvajset let zanimala zgolj žlica močnika. Ali pa še ta ne več. Bo pa prav zaradi tega Slovenija takrat srečnejša.

Zdaj pa k dejstvom. Odnosi z javnostmi, ki so priredili vse te imenitne akcije o prihodnosti in preteklosti Slovenije, se danes praskajo po glavi. Namesto da bi javnosti zapletli v vzvišene debate o preteklosti in prihodnosti, se ta poniglava javnost ves čas odziva s sedanjostjo. Povedano drugače; če pod članki o tem, kako je bilo pred dvajsetimi leti in zakaj je bilo tako, kot je bilo, prebereš komentarje, se ti strinjajo le v tem, da je danes slabo. In če taiste komentarje prebereš pod člankom, kjer si mlad intelektualec riše Slovenijo leta 2041, so pod člankom komentarji, ki se pritožujejo, da je danes slabo. Javnosti ne zanima Slovenija iz leta 1991 niti je ne zanima Slovenija leta 2041. Zanima jo Slovenija leta 2016, in še to tista nepraznična, vsakdanja Slovenija. Kot že tolikokrat je edino otipljivo praznično vzdušje razočaranje, da je praznik konec tedna.

Lahko vse to malodušje ob četrt stoletja samostojnosti zvrnemo tudi na pomanjkanje domoljubja in kako bi se ga morali učiti v šolah, lahko pa poiščemo tudi bolj prozaične razloge … Elite so si, s svojim zgledom, četrt stoletja prizadevale omadeževati praznik! Dogodek sam je bil vzvišen, vse njegove praznične ponovitve pa bedne. Prepiri, podtikanja, vzporedne proslave, bojkoti in žalitve … 25. junij je doživel celoten arzenal slovenskega političnega primitivizma in zdaj, ko se je nekomu zazdelo, da je 25 let prelomnica in bodo prišli vsi ti pomembneži, je država vpoklicala vrhunske umetnike, novinarje, reklamarje in marketingarje, da dogodek olepšajo, kolikor je le mogoče. Kot bi mrtveca poskusili očediti za dve uri operne predstave. Praznik v medijih in znotraj institucij sistema je izmišljen svet, ki v realnosti ne obstaja. Je balon, ki ga bo razneslo takoj 26. junija, in zato se zdi razumnemu sodelovanje v vsej tej šaradi nekoliko bedasto.

Ima pa takšno medijsko samoizpraševanje tudi pozitivno noto. Ob velikih mašah, kot je letošnja obletnica, se množica ljudi v medijih izrazi o državi, kar so mokre sanje vseh raziskovalcev javnih mnenj. In ni treba uporabljati zapletenih statističnih algoritmov, da tako prek prsta sklenemo, kako so Slovenci nezadovoljni s Slovenijo. "Hvala, ker ste vprašali!"

Vendar v takšnem referendumskem izrekanju leži kleč … Če se večina prebivalcev izrazi, kako je država zanič, se moramo po politološko vprašati, kaj je to država. Slovenci smo očitno veliki zagovorniki konstitutivne teorije države, saj se je za nas s priznanjem pred četrt stoletja država začela in očitno tudi končala. Naredili smo jo v enem samem zamahu in misel, da bi jo morali graditi vseh teh petindvajset let, ali ni skupna našemu narodnemu značaju ali pa prebivalstvu skozi politični sistem sploh ni bila prikazana.

Zaradi mnenja, da je ustanovitev države biblijski, ne pa družboslovno-dialektični pojem, imamo z obletnicami tudi takšno veliko veselje. Kajti če bi državo razumeli kot posodo, ki jo je treba ves čas po malem polniti, saj ves čas po malem tudi pušča, in bi se sprijaznili, da voda v njen ni vedno bistra, včasih celo pitna ne, bi bilo trenutkov v teh petindvajsetih letih, vrednih praznovanja, toliko, da bi slavnostne ceremonije na Trgu republike resnično izgubile ves smisel.