Kadar so doslej vlade predčasno razpadale, je bilo to vselej posledica spopadov v vladajočih koalicijah. Stranka ali dve sta ostro napadli predsednika vlade in njegovo politiko, zapustili koalicijo in odšli na volitve. Tokrat smo doživeli neverjetno: vse vladne stranke so navdušene, padajočo vlado vse po vrsti opisujejo kot sanjsko in rešilno, a jo vseeno ukinjajo. Vprašanje številka ena: zakaj tako idilične in tako uspešne, kot same pravijo, da so, na volitvah ne nastopijo kot skupna predvolilna koalicija?

Vzemimo, da v prihodnjih mesecih vrhovno, ustavno ali Evropsko sodišče razveljavi sodbo o Patrii zaradi kršenja človekovih pravic v postopku pred sodiščem? Si je mogoče predstavljati svetovna poročila, ki bodo javljala, da so v Sloveniji iz zapora izpustili vodjo opozicijske stranke Janeza Janšo? Vprašanje številka dve: bosta v tem primeru odstopila predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in predsednik vrhovnega tožilstva Zvonko Fišer?

Zadnjih 12 let so pisanja o Milanu Kučanu kot stricu iz ozadja, ki na skrivaj organizira nove stranke in vladne koalicije, delovala kot paranoična razmišljanja. A pred kongresom Pozitivne Slovenije se je mož javno izpostavil z navodili, kako je treba glasovati, koga je treba podpreti, in v velikih intervjujih vzvišeno modruje, kako so bile demokratične volitve v stranki napaka, ki jo je treba popraviti.

Vprašanje številka tri: zakaj Milan Kučan, ki tako strastno usmerja predvolilne spine, sam ne osnuje svoje stranke ali prevzame kakšne izmed obstoječih, zakaj torej eden najdejavnejših politikov ne nastopi s svojim imenom transparentno na parlamentarnih volitvah?