sem jih večkrat slišal po evropskem prvenstvu v odbojki.

Spomin na tekmovanje v Italiji in Bolgariji, na katerem so nadarjeni slovenski odbojkarji svoj potencial iz papirja prenesli v kovino srebrnega odtenka, je še kako svež. Prav tako na plejado uspehov Tine Maze, ki je samo na obeh največjih tekmovanjih osvojila 13 medalj. Stratega obeh projektov sta bila Italijana Andrea Giani in Massi. Nič čudnega, da se je pojavil sklep v uvodni povedi tega zapisa.

So tuji trenerji res zlata naložba?

Če se omejim samo na članske reprezentance, je Giani prvi tuji strateg, ki mu je na slovenski klopi uspel vrhunski dosežek. V fotozgodbi pod to kolumno sem po svojem izboru nanizal sedem največjih uspehov slovenskih reprezentanc in Italijan je prvi Neslovenec med izbranci. (Morda kdo meni, da sem sodi tudi 5. mesto varovancev Božidarja Maljkovića na domačem EuroBasketu), a polfinale leta 2009 je bil vendarle bistven korak višje.

A razmerje 6:1 ne pomeni, da slovenski selektorji šestkrat boljši ali uspešnejši, tuji trenerji so namreč dobili tudi bistveno manj priložnosti (v nogometni reprezentanci sploh nikoli). A številke in odstotki sploh niso pomembne. Bolj je analiza posameznih primerov. Javnost je v primeru košarkarjev večkrat opozarjala, da ta potrebuje le izkušenega in kakovostnega tujca, ki bi bil na ravni igralcev. V primeru Maljkovića se je izkazalo, da to ni bilo dovolj. Tudi rokometaši so imeli podobno figuro z Zvonimirjem Serdarušićem, a to se ni izkazalo za zadetek v polno.

Delitev na naše in tujce ni najbolj pomembna, bolj je delitev na dobre in slabše. Opredelitev dobrega selektorja ne temelji zgolj na poznavanju teorije in taktike. Tu so stvari precej dobro znane in težko je pričakovati, da bo kateri koli selektor izumil toplo vodo. Reprezentance so skupaj zbrane le precej omejeni čas, zato je bistven element, kako povezati vse člene, da dobiš najboljši mogoč dosežek. Medosebni odnos, spoštovanje in motivacija so ravno zaradi tega toliko bolj pomembni.

Zato nisem presenečen, da so na selektorskih klopeh (najmanj v posameznih obdobjih) uspeh želi posamezniki, ki niso imeli ravno pretirano dolgega trenerskega staleža, ampak so si znali pridobiti spoštovanje in ustvariti staro mantro "vsi za enega, eden za vse" (Srečko Katanec, Matjaž Kek, Andrea Giani in skoraj vsi tujci na slovenski hokejski klopi, ki niso bili vpleteni v notranje delitve).

Pred leti sem že razmišljal o dilemi tuji ali domači selektor, ugotovitev ostaja enaka: tisti, ki za reprezentanco predstavlja najboljšo rešitev.