V svojih najboljših vlogah je puščal vtis, da je razpet med tema skrajnostma. Bil je igralec epskega formata, ki je izražal epske občutke. V njegovi igri je bila nekakšna neizgovorjena bolečina, ki je metala senco na njegov obraz. Visok, nepopisno lep v svoji mladosti, z glasom in dikcijo klasično izobraženega igralca ni puščal vtisa, da je slehernik. To ni bil eden tistih igralcev, ki jih ljubimo, ker vidimo v njih sebe. O'Toole očitno ni bil fant iz množice, človek, ki je takšen, kot smo mi. Deloval je aristokratsko, ampak tudi več kot to: kot nekdo, ki je prišel z nekega drugega sveta.
Človek, ki je padel na zemljo
To je bilo videti v njegovi prvi pomembni filmski vlogi, ki je spoštovanega mladega gledališkega igralca čez noč spremenila v enega največjih filmskih zvezdnikov šestdesetih let prejšnjega stoletja: kot junak epa Davida Leana Lawrence Arabski (Lawrence of Arabia, 1962).
Igral je resnično zgodovinsko osebo, britanskega častnika T. E. Lawrencea, ki je med prvo svetovno vojno združil arabska plemena pod svojim vodstvom in jih vodil v boj proti Turkom; človek, ki je bil obseden z vero v neodvisnost Arabcev in ki so ga cinično izdali lastni nadrejeni. Njegov Lawrence je plavolasi dolgin s jasnimi in intenzivnimi modrimi očmi. Neroden je, ko nosi vojaško uniformo, ampak eleganten, ko obleče belo galabejo. Skrivnosten je in androgin. Občuduje se v galabeji kot lepa ženska v novi obleki. V nekaterih prizorih je mačkast in neulovljiv. V drugih deluje popolnoma tuje, kot človek, ki je padel na Zemljo.
V tej vlogi je prvič pokazal svojo zmožnost za prikazovanje skrajnih čustev. V enem najmočnejših prizorov v filmu Lawrence in njegovi vojaki naletijo na turško kolono. Ravnokar so jahali skozi vas, ki so jo Turki uničili. Vidimo, kako sla po ubijanju prevzame Lawrenceov obraz, medtem ko njegovi vojaki zahtevajo kri. Ustnice se mu tresejo, razgali zobe, fanatizem mu preplavi oči. Ko končno zakriči, da ujetnikov ne bo, je to le neizogiben vrhunec njegove neustavljivosti.
Zmožnost izraziti skrajna čustvena in fizična stanja, ki jo je razkril kot Lawrence, je zaznamovala vse njegove vloge. To lahko vidimo, recimo, v televizijskem filmu Rogue Male (1977, Clive Donner), v katerem igra profesionalnega angleškega lovca, ki pred začetkom druge svetovne vojne poskuša ubiti Hitlerja, ker so mu nacisti ubili ljubico, Judinjo. Je podoba malo oholega in domišljavega angleškega gospoda, ki mu je vdor zgodovine v življenje sprevrnil svet. Nemci ga ujamejo. Pretepejo ga, mu potegnejo nohte s prstov in ga vržejo s skale. O'Toole je videti kot človek, ki se mu je vse to zgodilo. Ne zaradi maske ali umetne krvi, ampak ker je igralec, ki nas zna prepričati, da trpi, in to z vsem svojim bitjem. In iz te globoke bolečine nas gleda obraz, iz katerega kljub vsemu še vedno žari upanje otroka ali - pri tem filmu - neuničljivega žilavega Angleža. Ko mu zasliševalec reče, da življenje ni igra kriketa, mu O'Toole, pretepen in krvav ter z očmi, ki so polne nepogasljivega sovraštva, odgovori: „Res je. Škoda.“
Epski mož
O'Toole ni maral naturalistične igre in se mu je gnusila sodobna britanska drama, tako imenovani realizem kuhinjskih korit, ki je bil v petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja osrednje vodilo londonskega gledališča Royal Court. "Cele knjige so napisane o tisti tako imenovani renesansi v Royal Court Theatru," je zapisal. "Kakšen nesmisel! Ogledal sem si to čredo groznih mladeničev, ki se plazijo okoli in pompozno govorijo." S takšnim odnosom zanj ni bilo mesta v novem britanskem filmu šestdesetih, v katerem so se proslavili Albert Finney, Alan Bates, Tom Courtney in O'Toolov prijatelj in pajdaš v pijančevanju Richard Harris. Prav tako si ga je težko predstavljati v sodobnih hollywoodskih filmih sedemdesetih, v katerih so svoj uspeh našli britanski igralci. V vlogi umetnika, ki ga je igral Alan Bates v Svobodni ženski (An Unmarried Woman, 1978, Paul Mazurski), bi O'Toole s svojo avreolo nevarnosti in norosti pregnal in prestrašil občutljivo newyorško intelektualko, ki jo je igrala Jill Clayburgh. Ni igral "navadnih ljudi".
Vloga je morala biti ikonična, da bi zadovoljila njegovo razkošno igro: Lawrence, dvakrat britanski kralj Henrik II., lord Jim, gospod Chips, Don Kihot, Robinson Crusoe. Ustrezale so mu vloge norega nemškega oficirja, ki v prostem času ubija prostitutke, obsedenega britanskega mornarja, ki se maščuje Nemcem tudi po koncu vojne, tiranskega filmskega režiserja ali razuzdanega hollywoodskega zvezdnika v slogu Errola Flynna.
Ko ni bil dober, je deloval kot robot, za katerega smo vedeli, da bo vsakih nekaj minut začel kričati. Njegov levji glas je bil takrat votel, kot da ne izraža ničesar in je le igralčevo orodje. Ampak tudi v takšnih vlogah je bil zaradi svojega videza, glasu in postave v središču pozornosti. Kot reče nekdo o liku, ki ga O'Toole igra v zelo zanimivem filmu Kaskader (The Stunt Man, 1980, Richard Rush): "Ne razumem, zakaj ne morem odvrniti pogleda od tega pesjana."
Zblazneli angel
Kljub njegovemu briljantnemu Lawrenceu in nekaterih drugih vlogah se mi zdi, da je imel O'Toole največji dar za komedijo. Po Lawrenceu je posnel še dva filma epske razsežnosti. Igral je Henrika II. v filmu Becket (1964, Peter Glenville), v katerem je nastopil z drugim velikim prijateljem in partnerjem pri pitju Richardom Burtonom, in Lord Jim (1965, Richard Brooks) po romanu Josepha Conrada. Potem se je lotil svoje prve filmske komedije Kaj je novega, mucka? (What's New, Pussycat, 1965, Clive Donner) po scenariju Woodyja Allena, ki tudi nastopa. O'Toole je zaslužen za skoraj vse, kar je v tej komediji danes še vedno smešno. Igra urednika modne revije v Parizu, ki je tisto, kar bi danes imenovali zasvojenec s seksom, takrat pa le Don Juan. Želi se poročiti z ljubko zaročenko Romy Schneider, ampak lepotici, kot sta Capucine in Paula Prentiss, ga odvračata od zvestobe. Ursula Andress se spusti s padalom v njegov avto.
Spretno je prilagodil svoj nedolžni obraz z očmi, polnimi otroškega upanja, svoj glas igralca klasičnega teatra in svoje dolge ude, ki ga lahko delajo elegantnega ali štorastega v komediji. V nekem prizoru O'Toole brezskrbno dela počepe in poje irsko pesem v savni, medtem ko vsi ostali bežijo pred neznosno vročino. Videti in slišati je kot sveti blaznež ali zblazneli angel in je zelo smešen.
Bil je popoln v kultni britanski črni komediji Vladajoči razred (The Ruling Class, 1972, Peter Medak) v vlogi, v kateri si je nemogoče predstavljati drugega igralca. Igral je Jacka Gurneyja, dediča grofije v sodobni Angliji, ki je prepričan, da je Jezus Kristus. Počiva na ogromnem križu v dnevni sobi in pridiga o ljubezni, kar pretrese njegovo aristokratsko družino. Ko ga družina s pomočjo psihiatra „ozdravi“, začne misliti, da je Jack Razparač.
Od boga ljubezni do Jacka Razparača, to je epska komična igra; ena največjih komičnih vlog v zvočnem filmu. Ko ta popolni norec zavzame svoje mesto med drugimi lordi v gornjem domu britanskega parlamenta, se nam ne prav subtilno sporočilo tega filma, da je vladajoči razred izprijen, žal zazdi samoumevno.
Noč v točilnici
Bilo je še dobrih vlog in dobre igre. Ampak možnosti za takšnega igralca so bile omejene, ker je bil v glavnem izključen iz realističnih sodobnih filmov. Vse več se je pojavljal v raznih filmih v vlogah, ki so zahtevale ekscentrika z angleškim naglasom. Veliko se je dogajalo v filmu in gledališču v tistem času, a O'Toole ni bil zraven.
Njegovo burno življenje, pijančevanje z Richardom Burtonom in Richardom Harrisom, je postalo tako slavno kot njegove vloge. „Ne obžalujem niti kaplje,“ je povedal. „Nismo bili osamljeni in dolgočasni pivci, ki srkajo vodko sami v sobi. Ne, ne, ne. Mi smo se zabavali, stari, in javno pili.“ Spremenil se je v plemenito ruševino, in to je prav tako postalo del njegove podobe, kot je prej bila njegova plavolasa in modrooka intenzivnost.
Leta 1989 sem O'Toola videl na odru v Londonu v predstavi Jeffrey Bernard je na bolniški (Jeffrey Bernard is Unwell) Keitha Waterhousa. Sam Jeffrey Bernard je bil londonski novinar, duhovitež, razvratnik in O'Toolov pajdaš. V komadu O'Toole igra Bernarda, ki zaspi v stranišču točilnice in preživi noč sam v točilnici, soočen s svojo razvratno preteklostjo, v glavnem v podobi nekdanjih žen. ("Gnusiš se mi," mu vsaka pove na koncu). O'Toole odigra pijanca, kot to zmore le nekdanji pijanec. Bil je verbalno in fizično spreten, z glasom, ki je lahko oster kot bič in z izrazom človeka, ki ga nasmejejo tudi največje življenjske katastrofe.
Predstavo je ponovil deset let pozneje. Videoposnetek, ki sem ga videl, odkrije isto spretnost s telesom in glasom; isto podobo pijanca, ki ve, da je zapravil večji del življenja, a še vedno ima absurdnega duha navkljub vidnim duševnim in telesnim ranam, ki mu jih je zadalo življenje. Z leti je O'Toolovo interpretacijo prekrila patina žalosti in minevanja časa. Nastopil je še v veliko filmih. Rad bi, da mi ta vloga, v kateri O'Toole poda komično, junaško podobo pijanca, zafrkanta in nekomformista, hkrati vrednega usmiljenja in občudovanja, ostane kot njegovo slovo.