ost s športnimi triumfi na OI v Sočiju.

Ista država, dve diametralno različni percepciji. Lahko bi rekli, pustite Američane, oni vedno pretiravajo. A neizprosno dejstvo je, da so slovenski športniki ogledalo trenutne nacionalne slike. In v njej odseva, da so predvsem v politiki, pa tudi kje v drugih odločevalskih sferah, prevladale vse tiste lastnosti nacionalnega karakterja, ki v športnih arenah vodijo daleč od vrhunskosti.

Šport ni krut, ampak je pravičen, je po superkombicijskem četrtem mestu Tine Maze rekel Andrea Massi. Tisti Italijan, ki je Slovence še ob rednih domačih izjemah vztrajno šolal, da četrto mesto pač ni zmaga. In olimpijskih medalj in drugih naslov ne gre osvajati z bleferstvom, polovičarstvom, z diktaturo povprečnosti, zakoni ponižnosti, pristajanjem na naše in vaše, neprofesionalnostjo, podmiznimi kupčujami, ki so postali pogonsko gorivo iztrošenih političnih in drugih elit. Te imajo pravzaprav veliko srečo, da športni idoli z uspehi vedno znova zarežjo v podalpsko malodušje z Nicholsonovsko »Bolje ne bo nikoli« parolo. In ustvarijo občutek, da se ne utapljamo v mlaki povprečnosti.

Ljudstvo v športu slavi pozitivne vrednote in precizno prepozna tudi dejstvo, da v politiki vladajo kontravrednote. Kar se te dni potrjuje tako pri koalicijskih kupčkanjih kot pri opozicijskih ideoloških bojih. Zato je po svoje presenetljivo, da so ljudje do vseobsegajoče politične destrukcije tako tolerantni, saj se je po lanskih vstajah, ki so terjale odločne spremembe v delovanju elit, prostor hitro zaprl. In politika je v njem ohranila primat starih vzorcev.

A te dni politiki vneto pošiljajo čestitke in slavijo športne lastnosti vrhunskosti. Tudi za to, da bi mi ostali v tem prividu uspešnosti in spregledali, da gredo vladajočim v zadnjem času od rok predvsem neolimpijske, zadolževalne igre brez meja. Evforični predsednik Pahor z zastavo na drogu, ki poskakuje na tribunah v Sočiju, pa je le svojevrstna ilustracija, kje v realnosti se je politika izgubila.