Tako kot v njenem prejšnjem filmu Tam nekje (Somewhere, 2010) gre za plehke ljudi v plehkem svetu. Tam je šlo za filmskega zvezdnika, ki se poskuša približati svoji mali hčerki, a je izgubljen v dekadenci lastnega življenja. Režiserka se je preveč trudila, ali pa se je vsaj meni tako zdelo, da bi gledalci vzljubili junaka kljub njegovi plehkosti, in je cela zadeva delovala manipulativno in osladno.
V Bling Ringu (The Bling Ring, 2013) gre za bogate najstnike v južni Kaliforniji, ki so obsedeni z zvezdnicami, kot sta Paris Hilton in Lindsay Lohan. S pomočjo spleta sledijo vsakemu njihovemu koraku. Tako zvejo, kdaj katere zvezdnice ne bo doma ("Gre na Ashtonov in Demijin oskarski žur"), s spletnim iskalnikom Google najdejo naslov in vlomijo. Ali, ker ti zvezdniki očitno v glavnem ne zaklepajo svojih hiš, preprosto vstopijo. Nato kradejo čevlje, torbe, sončna očala, oblačila, nakit, mamila, denar in kar koli drugega najdejo. Znamke so tisto najpomembnejše: Herve Leger, Alexander McQueen, Rolex so zanje čarobna imena. V hišah bogatih je soba za sobo potrošniški raj, v katerem štiri punce in en fant uživajo. Pri Paris Hilton se soba z nakitom skriva za sobo s čevlji.
Film Sofie Copolle je posnet po resničnih dogodkih in je ciničen do svojih protagonistov, lahko bi rekli tudi porogljiv. To je družba, v kateri je največji kompliment "mega rit imaš" in največja žalitev reči prijateljici, da je takšna, kot da ima petintrideset let. Bling Ring se začne z novim fantom v gimnaziji, mladim homoseksualcem Marcom (Israel Broussard), čigar največji strah je, da ni tako čeden, kot so drugi. Osamljeni Marc se naveže na Rebecco (Katie Chang) in njene prijateljice. V glavnem so to bogati mladi odpadniki, ki so končali v gimnaziji, v katero pošljejo tiste, ki jim ni uspelo v drugih šolah.
Sofia Coppola se ukvarja s plehkostjo in nič ni tako plehko, kot je polzvezdništvo ljudi, kot sta Paris Hilton in Lohanova. To so ljudje, ki so slavni le zaradi tega, ker so slavni. S takšnimi zvezdniki obsedeni mladi ljudje v tem filmu so obrobje obrobja. Tudi igralec Orlando Bloom jih zanima le zaradi tega, ker je njegovo dekle manekenka za Victoria's Secret in je tatovom le do njenega lepega perila.
Režiserka nas vpelje v svet lepih oblačil, "newagovske" vere, šolanja doma, površnosti in nemoralnosti. "Mislim, da je želela biti del tega življenjskega sloga, takega, kot si vsi želijo," pove Marc, ko ga vprašajo, zakaj je Rebecca rada vlamljala v hiše zvezdnikov. Tu nam film pokaže ubogo, skoraj pomilovanja vredno praznino protagonistov. Tako kot je bilo v Tam nekje, je to film, v katerem ne vidimo niti ene knjige in ne slišimo niti enega inteligentnega pogovora.
Pred nekaj leti sem se znašel pred kinom Graumann's ali Graumann's Chinese Theater na Hollywoodskem bulvarju v Los Angelesu. Ta kino, znan po odtisih nog in rok zvezdnikov, je del nakupovalnega kompleksa Hollywood and Highland v samem srcu Hollywooda. Mimogrede, tu lahko najdemo tudi blondinko, oblečeno v rdeč in moder kostum superjunakinje Supergirl. Za malo denarja se fotografira s turisti. Neki moj prijatelj, sicer iz Bostona, ki je bil z mano, je poimenoval kot "smrt duše". To je posnemanje posnemanja; popularna kultura, zreducirana na najbednejšo raven. Takšen občutek sem dobil med ogledom Bling Ringa. Ne gre niti za pravo zvezdništvo kot v Tam nekje. To so ljudje, ki želijo drobtinice najbanalnejšega zvezdništva, ki sploh obstaja.

Film o taki tematiki tvega, da postane ravno tako odbijajoč, kot so njegovi protagonisti. Morda film preveč stopnjuje njihove ničvrednosti. Na koncu da ena izmed junakinj (igra jo s prepričljivo razvajenostjo in pokvarjenostjo Emma Watson, nekdanja zvezdnica franšize o Harryju Potterju) intervju novinarki o zločinih, v katere je vmešana. Med pogovorom se jezi, če ji mati skoči v besedo ("Mama, to je moj intervju!"), in izgovarja puhle domislice ("Mislim, da je moje poslanstvo ustvariti mir v hiši našega planeta"), medtem ko odvetnika pazita, da sebe ne inkriminira. Potem da drugi intervju. Tokrat govori o tem, kako je bilo mučno v zaporu, ko je slišala Lindsay Lohan, kako joče v celici zraven njene. Edini učinek, ki ga ta dva precej očitna in prisiljena prizora imata, je, da to neprijetno punco naredita še manj prijetno. In za to je bil dovolj že prvi intervju.
Glavni problem Bling Ringa je, da so to v bistvu nezanimivi ljudje, in Sofia Coppola ničesar ne stori, da bi jih naredila zanimive. V tem je tudi bistvo filma. To, da gre za duhovno plehkost, pa nam postane jasno precej hitro. Že do polovice filma, če ne prej, vemo o teh ljudeh in njihovi okolici vse, kar je potrebno. Drugo je odveč, le ponavljanje. To preprosto niso liki, ki bi obdržali našo pozornost devetdeset minut.