Prejšnji teden sem na tem mestu pisal o slovenski nogometni reprezentanci, ki je oktobrski del kvalifikacij za evropsko prvenstvo končala z načrtovanimi šestimi točkami. Ob popolnem izkupičku pa je nemalo debat sprožil tudi selektor Srečko Katanec - tako s seznamom igralcev kot s številnimi izjavami pred tekmo s Švico in po obračunu z Litvo.

A tokrat ne bom pisal o slovenski izbrani vrsti, temveč o zgornjem citatu, ki ga je eden od bralcev podal na Twitterju. V kakšnem odnosu sta izid in igra? Gre res za povsem različni filozofiji? Sta res enako pomembni?

Kadar koli se v vrhunskem nogometu govori o razmerju med igro in izidom, vedno nehote pomislim na Barcelono in Chelsea. V zadnjem desetletju sta oba velikana krojila tako vrh državnega prvenstva kot Lige prvakov, kamor sta se v serijah uvrščala v polfinale. A razlika v percepciji igre je (bila) neverjetna. Če za Katalonce velja, da so predstavniki lepe igre, na drugi strani za angleške podprvake (kot večino ekip, ki jim poveljuje Jose Mourinho) velja, da je na prvem mestu cilj, ki ne izbira sredstev. Sploh pa ne lepih sredstev.

In tu pridemo do ključnega vprašanja. Kaj je sploh lepo? Vprašanje, ki nima in ne more imeti enoznačnega odgovora. Vsako jutro malo pred sedmo uro voditelji programa na Valu 202 pokličejo na Arso in vremenoslovce povprašajo, ali nas čaka lepo vreme. Andrej Pečenko in kolegi se včasih nasmehnejo in odgovorijo z retoričnim vprašanjem: "Kaj pa je lepo vreme? Za nekoga to pomeni sonce, za drugega pa dež."

Do enakega sklepa pridemo, če si pomagamo s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Ta besedo lep opredeli kot nekaj "ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti." V nekaterih športih, denimo v umetnostnem drsanju, je estetskost precej natančno opredeljena in celo ocenjevana. A v večini športov te kategorije ni. In niti ni potrebna. Komu koristi neskončno število podaj, preigravanj ali odstotka posesti, če ni končnega uspeha? In uspeh se v vrhunskem športu meri v zmagah.

Zmage prinašajo točke, denar, sponzorje in gledalce, odnašajo pa trenerje in igralce. In ne samo to. Zmage običajno tudi prestanejo test časa. Če sam pobrskam po spominu, ki ga imam o slovenskem nogometu, se hitro spomnim na uspešne zgodbe, kot sta nora zadetka Milenka Ačimovića in Milana Osterca, zmagi v dodatnih kvalifikacijah nad Ukrajino in Romunijo, zmaga v Celju nad Italijo ...

Daleč od tega, da lepota ni pomembna. Še kako je pomembna. A v vrhunskem športu se zgolj od lepote ne da živeti.