Zadolževanje po negativni obrestni meri dobrega pol leta po tem, ko je bilo od vsepovsod slišati grožnje, da se Belgiji obeta razpad države, je nedvomno zanimiv razvoj dogodkov, ki kaže, da kljub razmeram, v katerih deluje evrsko območje, zanimanje za vlaganje vanj ostaja. In da razmere, čeprav se zdijo slabe, očitno povsem zanič le niso. V nekatere države (z negativnimi obrestmi so se zadolževale še Nemčija, Francija, Nizozemska in denimo Danska) sledijo vlaganja kot varna naložba, V druge kot morda (ali pa morda vseeno ne pretirano) tvegan poskus poiskati čim večji dobiček. Obrestne mere, po katerih se zadolžuje Španija, ki je včeraj dobila uradno potrditev pomoči, so izrazito visoke.
Pomoč EU-ja bo tudi Slovenijo stala približno 175 milijonov poroštev, čemur bi se lahko izognili že s tem, da bi države pravočasno ratificirale stalni sklad za pomoč ESM-ju (predvideno je bilo, da bi ta mesec že deloval), kamor bodo države v vsakem primeru do konca leta že nakazovale prvih deset milijard. Zakaj vlagatelji terjajo visoke obresti, je verjetno jasno. Evropska pomoč bo skoraj pol cenejša.
Madžarska težava
Z višjimi obrestnimi merami kot Španija se zadolžuje le Madžarska (ni v evrskem območju), ki je med tednom začela pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom in EU-jem za previdnostno pomoč za 15 milijard evrov. Že to, da so se pogajanja začela, je umirilo finančne trge, pri čemer se Madžarska, katere boniteto so v začetku leta osrednje tri bonitetne agencije označile za ničvredno, še naprej ukvarja z resnimi težavami. Kljub temu naj bi rahlo popuščanje pritiska trgov omogočilo tamkajšnjemu premierju Viktorju Orbanu, da popravi vtis v dveh letih pred volitvami. Pogajanja o pomoči naj bi sicer trajala kar nekaj časa, saj se potem, ko se še dobro začela niso, že pojavljajo različna stališča glede načina, kako naj bi madžarske javne finance (p)ostale vzdržne.

Francoski predsednik Hollande je še kot kandidat napovedoval do 150.000 služb v javnem sektorju za mlade, pri čemer naj bi celoten sveženj ukrepov za krepitev zaposlovanja državo stal vsaj 11 milijard v naslednjih petih letih. Temu je treba dodati, da je že zdaj francoski javni sektor največji v območju z evrom, stane pa vsaj 55 odstotkov francoskega BDP-ja. Revizorji so v začetku julija sicer pozvali h krčenju stroškov javnega sektorja, Francija pa mora v prihodnjem letu za dosego evropskih javnofinančnih ciljev še najti 33 milijard evrov. Francoska vlada sicer meni, da bo zadostna sredstva dobila z razveljavitvijo več Sarkozyjevih davčnih olajšav in pa z davki na bogastvo, fiskalnega pravila pa v ustavi ne bo. Kljub slabim gospodarskim razmeram, visoki brezposelnosti, slabim obetom glede rasti in z nejasno javnofinančno sliko finančne institucije obračunavajo negativne obresti na francoski dolg (?).

Včeraj je eden izmed zunanjih svetovalcev nemške kanclerke za gospodarstvo Peter Bofinger za manj znani Passauer Neuen Presse dejal, da evrsko območje ne potrebuje dodatnih varčevalnih programov. Tovrstni ukrepi po njegovih besedah namreč lahko vodijo v negativno spiralo in jih je treba zadržati, dokler si gospodarstva ne opomorejo. Glede na stroške zadolževanja smo že na tirnicah Evrope več hitrosti. Se za zmanjšanje prednosti obeta varčevalni premor?

Iz Bruslja za MMC,