To pravzaprav ne more biti resen pristop do razumevanja evropske varnostne arhitekture. Še vedno pod vtisom hitenja nad Libijo z zračnimi silami nekaj let pozneje evropske države še ne vedo povsem dobro, kje se začne in kje ter kako konča vojna proti terorizmu. Za slovensko diplomacijo so to verjetno tudi zelo relevantna vprašanja. Priznam, nekaj cinizma. Nekateri bi tokratno koalicijo radi prevedli v tisto voljno izpred več kot desetletja. A vojne so različne. Sovražniki različni. Predvsem pa so podlage za odločitve drugačne.

Ne pravim, da je bombardiranje edina prava pot. Še zdaleč ne. Tudi končne rešitve ne bo prinesla sama od sebe. A predstavljajte si, kaj je alternativa? Storiti nič, opozarjati in se delati, da je asimetrično bojevanje v bližini EU-ja nekaj, kar lahko države sprejmejo. Še posebej, če je v tem asimetričnem bojevanju druga stran, v tem primeru skupina Islamska država, očitno tudi tista, ki nadzira del ozemlja in grozi vam in nam, ne glede na to, ali smo levi ali desni, krivi ali nedolžni, samo za to, ker nismo z njimi. Znano? Tokratni vojaški obračun je v nasprotju s tistim z Al Kaido bistveno lažji, saj ne gre le za obračun z nekakšno mrežo, ki je zgolj bivala nekje v Pakistanu ali Afganistanu, temveč za dejansko obstoječo vojaško silo, ki nadzira neko območje. Po navedbah ameriških obveščevalcev okrog 30.000 vojakov.

Res je, ne moremo spregledati vloge ZDA ali širšega Zahoda pri nastanku islamističnih struj na Bližnjem vzhodu, njihova vloga se od Irana proti Gazi ali od Afganistana do Libanona bere v okvirih netenja revolucij, podpore diktaturam, oboroževanju mudžahidov, in še bi kaj našli. Ampak stati ob strani, ko svet kriči po ukrepanju, se ne zdi sprejemljiva možnost.

Osovražena besedna zveza, namreč "vojna proti terorizmu" je tako spet tu. In spet je ta vojna trn v peti za javnost, novinarje, nepreverljiva in spet težko opredeljiva. Ustrezno ukrojiti odziv držav, vlad, obveščevalcev, policije, celo vojske v nasprotju z ohranitvijo našega načina življenja. Obstajajo televizijske oddaje, zgodovinske knjige, ki vas bodo prepričevale, da je čas po drugi svetovni vojni obdobje bolj ali manj trajnega svetovnega miru. Čeprav vemo, da je bil mir na Balkanu zelo relativen. In tudi tokrat nimam želodca za ogledovanje posnetkov obglavljenj. Hvala lepa.

Je torej vojna lahko upravičena? Ne. In nikoli ne bo. A ne gre za to. Irak je v razsulu. Sirija je v državljanski vojni. Libija prav tako. Tisto, kar manjka, je vedno postbojno urejanje razmer. Metanje bomb nikoli ni bilo tako zahtevno, kot je zahteven mir.

Francoski muslimani so včeraj dali jasno vedeti, da skupina Islamska država z islamom nima nič, in se postavili na stran Francije, rekoč, da so tudi sami »pokvarjeni, umazani Francozi«, kot so jih v eni od groženj Zahodu poimenovali pripadniki skrajne skupine. Obenem sicer obstaja tudi nekakšen javni pritisk, naj francoski muslimani javno obsojajo nasilje IS-ja, čeprav z njim nimajo nič. Tudi analitiki poudarjajo, da ne gre ne za islam ne za državo, temveč za plačance, ki delujejo v nekakšni razpuščeni, pretežno sunitski koaliciji islamističnih skupin, nekdanjih varnostnih uslužbencev Sadama Huseina in podobno, ki obenem za zasedeno ozemlje vseeno nudijo nekakšne storitve, kot jih sicer nudi država. Predvsem pa so izdatno finančno podprti in dobro vojaško opremljeni. Naloga nedokončana - v nasprotju z napisom, ki je krasil ozadje, eno od ameriških letalonosilk, ko je takratni predsednik ZDA George Bush oznanil konec večjih vojaških operacij v Iraku. 1. maja 2003.

Več kot 3000 ljudi, povečini mladih, tudi žensk, ki so se podali na bojišča v Sirijo, je iz Evropske unije. Spoštovani, vas ta številka ne zmrazi? Ali ni to obljubljena dežela, kamor se v premajhnih čolnih dnevno napoti na stotine nesrečnikov, ki bi radi pobegnili životarjenju in vojnam? Nekateri čutijo, da se morajo udeležiti boja za pravice in prihodnost svojih rojakov, nekaterim gre za zabavo, za razburjenje. Džihad turizem, kot temu pravijo. Ti ljudje bodo, če smem, inšalah, prišli domov. Upam, da zdravi. V vseh pomenih te besede.

Bi se morali bati? Evropski koordinator za boj proti terorizmu Gilles De Kerchove pravi, da ne, in se zavzame za ohranitev svobodne družbe in sodobnega načina življenja. Za samoumevnost, ki naj taka ostane.