Minister Veber trdi, da so vojaški obveščevalci (in druge službe v sestavu obrambnega ministrstva) analizo oblikovale na podlagi javno dostopnih podatkov, vodstvo OVS-ja pa mu je poročalo ustno. Koalicijski partnerji in opozicija so medtem ugotovili, da bi za razmeroma "banalne" naloge, kot je pridobivanje javno dostopnih podatkov, lahko angažirali Sovo ali Svet za nacionalno varnost. Uporaba vojaške obveščevalne službe naj bi bila preveč občutljiva in preresna. Pri posegih, ki mejijo na civilno sfero, mora biti uporabljana s tresočo roko, "popolnoma transparentno, brez kančka dvoma," pravi premier Cerar. Predsednik vlade je tako presodil, da je vrzel med strogo namensko rabo vojaških obveščevalcev in neprepričljivimi obrazložitvami ministra Vebra preširoka, da bi bila politično opravičljiva. Čeprav je politika odpustkov v politiki arbitrarna in izmuzljiva reč.

Uporaba vojaških obveščevalcev je preresna, da bi se pri interpretacijah o posledicah njene uporabe sklicevali le na koalicijski sporazum. Vrh SD-ja se pri obrambi obrambnega ministra Vebra sklicuje na 25. člen Protokola o sodelovanju v koaliciji, ki je integralni del koalicijskega sporazuma. "V njem piše, da je premier dolžan ministra opozoriti, če meni, da ni ravnal v skladu z navodili, etičnimi standardi, zakonom ali ustavo," so Socialni demokrati zapisali na svojem spletnem mestu. Pri tem je seveda treba dlakocepsko ugotoviti nekaj stvari. Ponovimo, uporaba vojaških obveščevalcev je namreč preresna.

Navedeni člen Protokola se začne nekoliko drugače: "Predsednik vlade si pridržuje pravico opozoriti ministra, ki ne opravlja svoje funkcije ..." Premier torej ni dolžan, si pa pridržuje pravico (in se, implicitno, temu lahko tudi odpove). Mnogo določnejši in zavezujoč je en člen Zakona o vladi: "Predsednik vlade lahko predlaga razrešitev posameznega ministra." Da so člani vlade dolžni (in ne, da si pridržujejo pravico) delovati skladno z Zakonom o vladi, pa navaja tudi že omenjeni koalicijski Protokol v svojem 11. členu.

Težko se je znebiti vtisa, da so bila politična preigravanja, vsaj od policijske preiskave v prostorih državnega zbora sem, kjer je za kratek čas na naslovnice stopila notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar, posredno vezana na pričakovano sprejetje seznama in klasifikacije državnih lastniških deležev v 15 podjetjih. S češnjo na torti, Telekomom Slovenije. Če je bilo stresanje ministrskega stola Vesne Györkös Žnidar lahko le posredno povezano s privatizacijo, je pri Janku Vebru ta navezava neizpodbitna. Privatizacija je namreč ena ključnih ločnic, ki deli domačo politično krajino. Ne toliko na področju same odločitve o prodaji, ki ji sistematično in odločno odkimava le ena opozicijska stranka (ZL), temveč pri vprašanju njene dinamike. Še najbolj so interesne silnice usmerjene v to, KDO in KOMU bo narekoval prodajo.

Mimogrede, država je poleg petnajsterice lastnik deležev v več kot 600 domačih družbah. Z vsakim valom privatizacije njihova cena - pada. Na mestu je zato parafraza znanega reka: Kdo pri takšni politiki potrebuje krizo? Zato se moj skromni napotek glasi, da politiko v naslednjih tednih spremljajte in secirajte pretežno skozi prizmo prihajajoče privatizacije.

Začnite po praznikih, prosim. Mešanje velikonočnih in družbenopolitičnih sporočil je približno toliko nedostojno kot mešanje vojaškega s civilnim.